Page 72 - Manj razširjeni evropski jeziki in jezikovne politike

Evropa kot ocean etnično-jezikovnih otokov

E mbsuame e krështerë, je prevod katekizma iz latinščine. Njen avtor, Lekë
Matrënga, je bil duhovnik vzhodne katoliške cerkve, bizantinskega poko-
lenja, doma iz mesta Piana degli Albanesi, nedaleč od Palerma, katerega
prvotno ime je bilo sicer Piana dei Greci, saj je bilo sedež škofije po grško-
katoliškem obredu (»Italian Translator: Luca Matranga; Biography« b.l.).
Po prvi balkanski vojni, leta 1912, si je Albanija ponovno izbojevala dr-
žavno suverenost. Za uradni knjižni jezik v državi je bila kljub temu leta
1952 razglašena južna dialektalna varianta tosk (Trobevšek Drobnak 2006,
20). Arbërisht v južni Italiji kaže številne skupne črte s to narečno skupino,
na osnovi česar jezikoslovci in zgodovinarji sklepajo, da je etnija prišla s
Peloponeza. V prid tej hipotezi pričajo tudi njihove pesmi.

8.3 Jezikovni otoki kot ostaline nekdanjih političnih formacij
V nekaterih primerih pa etnično-jezikovni izolati niso nastali kot posledi-
ca bega prebivalstva z nekega ozemlja, ampak so njihovo matično ozemlje
osvojila druga, vojaško močnejša ljudstva ali pa so ta s prejšnjimi oblastniki
sprejela sporazum o združitvi. Zgolj prebivalstvu manjših predelov dotič-
nega ozemlja se je uspelo na istem ozemlju obdržati, tako da sta njihova
kultura in jezik preživela v obliki otokov znotraj potujčene domovine. Ker
je s tipičnimi oazami tega tipa evropsko ozemlje dobesedno preplavljeno,
izpostavljamo le tri zgovorne primere koloniziranih ljudstev in njihovih
govorov, ki jih je doletela podobna usoda: Lužiške Srbe/Sorbe v današnji
Nemčiji, Bretonce v današnji Franciji ter Katalonce na danes italijanski Sar-
diniji.

8.3.1 Lužiščina, jezikovna oaza v nemškem prostoru
Lužiščina ali lužiška srbščina/sorbščina sestoji iz dveh zahodnoslovanskih
jezikovnih variant: gornje lužiške srbščine in dolnje lužiške srbščine. Luži-
ški Srbi/Sorbi so ime dobili po Lužicah (gor. luž. srb. Łužica, dol. luž. srb. Łu-
žyca, nem. Lausitz, sln. Lusatija) na današnjem jugovzhodnem robu Nemči-
je, v bližini tromeje s Poljsko in Češko, ob reki Odri. Bivajo torej na ozemlju
današnjih nemških zveznih dežel Saške (nem. Sachsen) in Brandenburga,
manjše enklave pa imajo tudi na jugozahodu Poljske. Tod se je to slovansko
ljudstvo naselilo že vsaj v 6. stoletju n. št., če ne prej, vodil pa jih je dux ex
gente Serborum.³ V 7. stoletju n. št. so postali del Samove plemenske zveze,
v 12. stoletju pa so ozemlje začeli kolonizirati Nemci. Slednji so jih potisnili
tako rekoč iz mesta na podeželje, v Schneewald, torej dolino reke Schnee,

³Sln. vojvoda serbski/sorbski.

70