Page 71 - Manj razširjeni evropski jeziki in jezikovne politike

8.2 Osamosvojeno albansko narečje v Južni Italiji

Calabria, Molise, Puglia in Sicilia ustalila v približno istem obdobju kot hr-
vaška, torej pod turškimi vpadi. Vendar je, za razliko od Hrvatov in Grkov,
število pripadnikov albanske etnije neprimerno večje (Skubic 1988, 5). Al-
banščina, jezik, ki po načelu genetske razvrstitve predstavlja, podobno kot
grščina, svojsko oz. enočlansko skupino indoevropskih jezikov, sicer uživa
status uradnega državnega jezika Republike Albanije in Republike Kosovo
ter status drugega uradnega državnega jezika Republike Severne Makedo-
nije.² Skubic poroča (str. 5), da je na območju južne Italije, vključujoč Sicili-
jo, raztresenih ok. 100.000 albanskih rojenih govorcev. Danes je albanska
etnija v južni Italiji vpisana v ustavo, zatorej uživa status narodne manjšine
na državni ravni, njen jezik pa status uradnega manjšinskega jezika.
Arhaično osamosvojeno albansko narečje se po razlagi Anne Giacalone
Ramat in Paola Ramata v knjigi Le lingue indoeuropee imenuje arbërisht, po
etnonimu arbëresh, izpeljanem iz starinskega toponima Arbër/Arbën, sln.
Albanija, v rabi v 15. in 16. stoletju. Toponim izhaja iz imena za označevanje
ilirskega ljudstva Albanoi, ki je naseljevalo osrednji del današnje Albanije
(Ramat Giacalone in Ramat 1994, 508−509). Od tod tudi izpeljava sodob-
nih oblik, kot so it. albanese, sln. albanski, gr. arvanitis, medtem ko je v so-
dobnem albanskem jeziku stari etnonim izpodrinila in nadomestila nova
oblika, tj. shqiptar, novo ime za deželo pa je Shqipëria, sln. Orlova dežela
(str. 509).

8.2.1 Zametki današnje standardne albanščine
Ker bi navzlic razširjenosti albansko govoreče diaspore po Evropi in v sve-
tu albanščino lahko upravičeno obravnavali kot enega izmed manj prepo-
znavnih oz. slabše poznanih jezikov v evropskem prostoru, posvečamo na-
slednjih nekaj vrstic začetkom njenega razvoja.
V matičnem prostoru albansko govorečega prebivalstva, kjer so Albanci
prvič razglasili svojo neodvisnost že davnega leta 1190, nato pa so si jih po-
dredili najprej Srbi (v 13. stoletju), zatem Turki (v 14. stoletju), je albanščina
razdeljena na dve glavni narečni skupini, tosk in gheg (Trobevšek Drobnak
2006, 20). V slednjem, tj. v stari varianti severnoalbanskega narečja, je na-
pisanih večina albanskih literarnih del, zlasti starejših. V tej varianti je izšla
tudi prva znana v albanščini natisnjena knjiga Meshari (1555), katere avtor
je katoliški duhovnik Gjon Buzuku (Ramat Giacalone in Ramat 1994, 509),
v nasprotju z naslednjo knjigo, nastalo na tleh albanske diaspore, na Siciliji,
leta 1592, ki je zapisana v južnoalbanskem narečju tosc. Knjiga, naslovljena

² Status mj pa tod uživajo turščina, romščina in srbščina.

69