Page 68 - Manj razširjeni evropski jeziki in jezikovne politike

Neindoevropske etnično-jezikovne utrdbe na evropskih tleh

enote pa kažejo tolikšno divergentnost, da je medsebojno komuniciranje
naravnih govorcev v njih zelo ovirano ali pa celo nemogoče.

7.2.1 Neustreznost etnonima Laponci
Etnonim Laponci izhaja iz geografskega poimenovanja: po severnofinski
pokrajini Lappi, severno samijsko prav tako imenovani Lappi, »inari« sa-
mijsko pa Laapi, v sosednji švedščini Lappland, od tod sln. Laponska. Izraz
ima pravzaprav slabšalen oz. ponižujoč pomen, saj označuje ljudi, oblečene
v zakrpana oblačila, kar večina sodobnega prebivalstva dojema kot ozna-
ko za drugorazredne prebivalce. Sploh pa etnonim ni posrečen niti z geo-
grafskega zornega kota, saj ti t.i. Laponci pač ne živijo zgolj na območju
omenjene finske pokrajine, temveč na ozemlju štirih sosedskih evropskih
držav arktičnega kroga. O moči njihove identitete in medsebojni kulturni
povezanosti v preteklosti priča dejstvo, da imajo skupno zastavo.

7.3 Mordvinska jezikovna utrdba na ozemlju Ruske federacije
Mordvinščina je poleg madžarščine, finščine in estonščine še zadnji ugro-
finski jezik, ki ga govori nad 1 mio govorcev (Urjewicz 2021). Termin je
eksonim, torej se ga v glavnem poslužujejo tujci, označuje pa dve te-
sno sorodni jezikovni varianti, s katerima se identificirajo njuni govor-
ci: erzjansko in mokšansko. Uporabniki obeh so pripadniki avtohtonega
ljudstva na evropski strani oburalskega območja, imenujejo se Mordvi-
ni/Mordvinci/Mordovi. V porečju reke Volge-Oke imajo od leta 1930 svojo
avtonomno republiko, tj. Mordovsko republiko oz. Republiko Mordovio, z
glavnim mestom Saransk, ki se nahaja na geografski liniji Moskva–Ural.
Med letoma 1934 in 1991 je bilo ozemlje deležno statusa avtonomne re-
publike znotraj Sovjetske zveze, odtlej dalje pa uživa avtonomijo v okvi-
ru Ruske federacije. Sicer je ljudstvo razseljeno na širšem ozemlju ob re-
ki Volgi, v Sibiriji in po drugih delih sveta. Grafija, ki se danes uporablja
za obe mordvinski/mordovinski jezikovni varianti, je cirilica (Deryatkina
2024). Čeprav so se skozi 18. in 19. stoletje pojavljale različne verzije lati-
nice in cirilice, leta 1932 so uradno priznali tudi uporabo prirejene latinice,
ta nikoli ni resnično prodrla v rabo. Erzjanščino je sicer prvi dokumentiral
nizozemski politik, diplomat, ladjedelničar in kartograf Nicolaas Witsen
(1641−1717) v svojem delu Noord en Oost Tartarye (1692), sln. Severni in
vzhodni Tatarstan, posvečeno opisom Sibirije, Daljnega vzhoda in Srednje
Azije. Erzjanska in mokšanska mordvinščina na ozemlju Mordove uživata,
poleg ruščine, status uradnih jezikov.

66