Page 74 - Manj razširjeni evropski jeziki in jezikovne politike

Evropa kot ocean etnično-jezikovnih otokov

je Bretoncem, kakor tudi drugim govorcem regionalnih jezikov v Franciji,
omogočil t.i. Deixonnov zakon, fr. Loi Deixonne.⁴ Ta zakon na videz nudi
široko paleto pravic uporabnikom regionalnih jezikov, v praksi pa se kaže
kot precejšen »pesek v oči«. Bretonščina sicer razpolaga z bogatim književ-
nim pedigrejem, njena standardizirana jezikovna varianta pa je nekakšna
sinteza štirih različic, to so Kerneveg, Leoneg, Tregerieg in Gwenedeg (Press
2010).

8.3.3 Algherska katalonščina, živi jezikovni spomenik na zahodu
Sardinije
Majhen ostanek katalonsko govoreče etnije v mestu Algheru ob zahodni
obali Sardinije datira s konca 13. oz. prve polovice 14. stoletja,⁵ ko se je
otoška dežela znašla v rokah aragonske krone, pod katero sta se združi-
la aragonsko kraljestvo in barcelonska grofija. To pa je pomenilo prihod
katalonščine koturadnegajezikanatadel Sardinije. Katalonščina je bila
namreč prevladujoči jezik v aragonski kroni (govorilo jo je 80 prebival-
stva), čeravno so bili jeziki kraljevega urada trije: latinščina, aragonščina
in katalonščina. Podkralj ali kraljevi namestnik je stoloval v sardskem me-
stu Iglesias. Leta 1372 so kot posledico upora novonaseljenih katalonskih
meščanov od tod v suženjstvo izgnali še zadnje ostanke sardskega prebi-
valstva, tako da se je mesto, nekdaj v sardščini imenovano S’ Aligera, sln.
Mesto alg, preimenovalo v l’Alguer in postalo prava trdnjava katalonske
kulture (Storie di Alghero 2016). Kot uradni jezik se je katalonščina ob-
držala do druge polovice 17. stoletja, ko je na Sardiniji nad njo prevladala
kastiljščina. Stoletje kasneje, leta 1764, sardinski kralj z dekretom uvede
nov uradni državni jezik, ki je bil že prej priljubljen med inteligenco, tj. ita-
lijanščino (Skubic 1988, 75).
Današnji meščani svoje mesto še vedno imenujejo tudi Balzaruneta, sln.
mala Barcelona. Kljub močnemu upadu števila govorcev v mestu kot veči-
na manjšinskih jezikov tudi ta izgublja svoj prestiž. Uradno v mestu velja-
jo pravila dvojezičnosti, vsi uradni akti so namreč napisani v obeh jezikih;
mikrojezik l’algherese je prisoten v osnovnih šolah, posameznikom je na la-
stno željo omogočen brezplačen pouk tega osamosvojenega katalonskega
narečja, v italijanščini imenovanega il dialetto algherese del catalano. Če lah-
ko zaupamo podatkom Wikipedije, povzetih po statutu mesta Alghera, je

⁴ https://www.legifrance.gouv.fr/loda/id/JORFTEXT000000886638/2020-10-08/.
⁵ Leta 1354 je mesto po več zaporednih poskusih dokončno prišlo v roke Aragoncem in Kata-
loncem.

72