Page 69 - Manj razširjeni evropski jeziki in jezikovne politike
P. 69

8


                  Evropa kot ocean etnično-jezikovnih otokov





             V očeh opazovalca jezikovne pestrosti evropskega prostora stara celina
             vzbuja sliko oceana, napolnjenega z mozaikom otokov. Etnično-jezikovni
             otoki ali oaze skozi stoletja bijejo bitko za preživetje znotraj meja večjih
             evropskih državnih tvorb in svoji navidezni neznatnosti navkljub izžareva-
             jo drugost glede na večji del površine držav, sredi katerih so se v določenem
             trenutku zgodovine znašle. Mnoge etnične skupine, ki jih je tok zgodovine
             oddaljil od večine pripadnikov njihovih avtohtonih nacij, so sicer preživele
             na tujih ozemljih, kamor so se zatekle po sili razmer, bodisi pred vojnami,
             ekonomskimi težavami ali naravnimi katastrofami, toda za oddvojenost
             od nacionalnih držav so plačale visok davek – če ne popolne, pa vsaj delne
             izgube identitete. Njihovi jeziki, obsojeni na izolacijo od matičnih držav, so
             se razvijali v čisto nove smeri, po navadi pod vplivom večinskih jezikov oze-
             melj, ki so jim nudila zatočišče. Za označevanje govorov teh izoliranih nacij
             se uporabljata tudi termina osamosvojena narečja in mikrojeziki. Sleherna
             izmed teh jezikovnih variant predstavlja edinstveno zgodbo in specifičen
             primer evolucije. Ob pogledu na jezikovni zemljevid Italije se nam ponudi
             mnoštvo vzorčnih primerov takšnih izolatov, začenši s predhodno opisa-
             nima grškima jezikovnima otokoma na jugu Apeninskega polotoka pa tudi
             z grškim izolatom na Korziki, torej v Franciji.


             8.1  Moliška hrvaščina, jezikovnaoazanaitalijanski strani
                  Jadrana
             Podoben vzorčen primer jezikovnega otoka predstavlja moliška hrvaščina,
             mikrojezik v rabi na območju italijanske dežele Molise, v nekdanji provinci
             Campobasso. To je novoštokavsko ikavsko zahodno hrvaško osamosvoje-
             no narečje s primesmi čakavščine, za katerega je značilna odsotnost tur-
             cizmov, kajti govorci tega jezika so se na območje vasi Acquaviva Collecro-
             ce/Živavoda Kruč, Montemitro/Mundimitar, San Felice/Filić priselili pre-
             ko Jadrana v 15. stoletju, kar pomeni, da so tja pribežali tik pred turškimi
             vpadi na ozemlje današnje Hrvaške.¹ Ethnologue (b.l.g) za leto 2013 navaja


            ¹ Nekaj hrvaških prebežnikov z ozemlja Dubrovniške republike preko morja pa se je ustalilo
             na območju sosednjih dežel Apulije in Abruzza.


                                                                             67
   64   65   66   67   68   69   70   71   72   73   74