Page 73 - Manj razširjeni evropski jeziki in jezikovne politike

8.3 Jezikovni otoki kot ostaline nekdanjih političnih formacij

vnjihovemjezikuBlota,sln.Blato.Etnijaima središče vmestu Budyšin,
nem. Bautzen. Obe varianti v današnji Nemčiji uživata status manjšinskih
jezikov. Po poročanju Dawida Statnika, predsednika Domowine, krovne or-
ganizacije Lužiških Srbov, med intervjujem v celovški knjižnici leta 2019
naj bi bilo med 40.000 pripadniki gornjelužiškosrbske etnije na območju
Gornje Lužice zgolj 18.000 govorcev te jezikovne enote, torej manj kot po-
lovica, med 20.000 pripadniki dolnjelužiškosrbske etnije v Spodnji Lužici
pa borih 7.000 govorcev druge variante istega jezika (Wakounig 2019). Ti
podatki so verjetno verodostojnejši od nekoliko drugačnih številk, ki jih
najdemo v uradnih virih in ki sicer ne odstopajo bistveno, glede na to, da
datirajo izpred več kot petih let, pričajo pa o 13.000 govorcih prve (Eth-
nologue b.l.h) in 6.900 uporabnikih druge (Ethnologue b.l.f), vendar pa
nikjer niso omenjeni morebitni govorci v diaspori.
Sicer pa je izstopajoča značilnost lužiške srbščine, ki si jo deli s slovenšči-
no, kašubščino in z nekaterimi neslovanskimi jeziki, ohranjanje kategorije
dualizma ali dvojine.

8.3.2 Bretonščina, priseljeni keltski jezik na obrobju francoske
jezikovne sfere
Bretonščina, br. Brezhoneg, je manj razširjeni jezik Bretoncev, keltskega
ljudstva, potomcev Kornvalcev, ki so se preko Rokavskega preliva naselili
na ozemlju današnje severozahodne Francije pred več kot tisočletjem. Tu-
di staro ime za današnjo francosko pokrajino Bretanjo, fr. la Bretagne, se
namreč glasi Cornouailles. Leta 849 je bilo ustanovljeno Bretonsko kralje-
stvo, kisejekasneje preimenovalo vVojvodino Bretanjo,leta1532sejesle-
dnja združila s Francijo (Press 2010). Francija je vsako ozemlje, ki je padlo
pod njeno upravo in na katerem so prevladovali govorci kakšnega druge-
ga jezika, strogo centralizirala, nato pa se načrtno lotila sistematičnega in
nasilnega procesa francizacije tamkajšnjega nefrancosko govorečega prebi-
valstva. Bretanja, tako kot Korzika ali Baskija, predstavlja vzorčen primer
tega tipa kulturno-jezikovne hegemonije.
Crystal (2000, 17, po Price 1998) navaja padec števila govorcev tega jezika
iz britanske podskupine otoških keltskih jezikov z 1,4 mio leta 1905 na oko-
li 250.000 leta 1991. Po podatkih anketne raziskave, ki jo je izvedel Centre
de recherche bretonne et celtique iz Bresta leta 2018, je znotraj pokrajine
Bretanje v naslednjih 27 letih število govorcev padlo celo na 207.000, k tem
pa prištevajo še 16.000 govorcev v pokrajini Île-de-France, kar pomeni v
Parizu in okolici. Bretonščina se sicer lahko uporablja kot edini učni jezik
ali eden od dveh učnih jezikov v bretonskih šolah že od leta 1951 dalje. To

71