Page 70 - Manj razširjeni evropski jeziki in jezikovne politike
P. 70

Evropa kot ocean etnično-jezikovnih otokov


                  število aktivnih rojenih govorcev moliščine 1000 prebivalcev, 2000 ljudi pa
                  naj bi slavomolisano, kot Italijani imenujejo jezik, govorilo pasivno.
                    Pomotoma so jih posamezni jezikoslovci v preteklosti opredeljevali kot
                  Srbe ali srbohrvaško nacijo. Glede na jezikovne značilnosti njihovih govo-
                  rov je obveljala hipoteza, da izhajajo z območja spodnjega toka reke Ne-
                  retve. Po poročanju Iva Žanića v članku »Nemojte zabit naš lipi jezik«, ob-
                  javljenem v časopisu Nedjeljna Dalmacija 18. marca 1984, sta jezikoslovca
                  Brozović in Meriggi pri zbiranju besedišča za Splošnoslovanski jezikovni
                  atlas odkrila 3.000 izvirnih moliškohrvaških besed, večinoma podedova-
                  nih iz staroslovanskega substrata, nekaj pa je tudi popolnih neologizmov
                  (Žanić 1984).
                    Podobno kot Beneški Slovenci, ki za svoje govore uporabljajo termin po
                  našin, tudi Moliški Hrvati svoj jezik imenujejo po našku ali na našu. Oba
                  primera nakazujeta, da se naciji ne identificirata več s svojima narodoma v
                  matičnih domovinah, pač pa se zatekata k slikovitima sintagmama, ki nju-
                  ni identiteti pravzaprav jasno ločujeta od zibelk svojih kultur. Prvo resnič-
                  no povezavo med hrvaško nacijo v Moliseju ter matično domovino je še-
                  le leta 1855 vzpostavil dubrovniški italijanist in prevajalec Medo Pucić, po
                  navezavi stika s profesorjem Giovannijem De Rubertisom iz Kruča. Vzpo-
                  stavljanje stika natančno opisuje Žanić v svojem članku. Iz istega vira izve-
                  mo, da je sicer že sedem let pred njegovo objavo, torej leta 1977, italijanski
                  novinar Dario Fertilio v časopisu Corriere della sera obelodanil obstoj te-
                  ga etnično-jezikovnega otočka (Žanić 1984). Žal nam kljub pomoči avtorja
                  Fertilia v arhivih časopisne hiše v Milanu naslova članka ni uspelo najti,
                  zato ga v literaturi ne navajamo.
                    Jezik se je ohranil samo preko ustnega izročila, danes pa v tamkajšnjih
                  šolah v skladu z italijansko zakonodajo poteka dvojezični pouk: v italijan-
                  ščini in standardni hrvaščini. Žanić v svojem članku (1984) med drugim
                  omenja pričevanje pravnika in diplomata Josipa Smodlake o močni tradi-
                  ciji ohranjanja živega jezika med hrvaškim življem v teh vaseh in dodaja,
                  da »je tudi več sto Italijanov, v zadnjem času priseljenih na to ozemlje, pri-
                  vzelo domače hrvaško narečje in v njem vzgaja svoje otroke«. Med letoma
                  1967 in 1972 je izhajal moliški časopis, najprej pod domačim naslovom Na-
                  še riči, nato pa pod dvojezičnim naslovom Naš jezik/La nostra lingua (Žanić
                  1984).

                  8.2  Osamosvojeno albansko narečje v Južni Italiji
                  Kotopisuje Skubic vsvoji študiji Romanski jeziki, se je tudi albanska di-
                  aspora v južni Italiji na ozemlju pokrajin Abruzzo, Basilicata, Campagna,


                  68
   65   66   67   68   69   70   71   72   73   74   75