Page 66 - Manj razširjeni evropski jeziki in jezikovne politike

Neindoevropske etnično-jezikovne utrdbe na evropskih tleh

žave, toda francoska ustava ostaja nedotakljiva, kar se tiče kakršnega koli
poskusa opredelitve njihovega uradnega statusa. Pa vendarle se je v fran-
coskih šolah pouk v baskovščini zelo dobro uveljavil.
Jezik jebil sicer poenotenin normiranže leta1968, pod imenom euskara
batua. Za najstarejše obsežnejše tiskano delo v baskovščini velja prevod
Novegatestamenta (1571). Delo je spisal duhovnik baskovskega rodu Joanes
LeizarragaManta(1506−1601),ki zatorej veljazazačetnikastandardizacije
baskovskega jezika.
Danesrazvojbaskovskekultureinjezikaševednopredstavlja»trnvpeti«
obema, španski in francoski politiki. Obe skrbno ohranjata obilo predsod-
kov in pomislekov glede prihodnosti baskovskega vprašanja, toda vitalni
proces jezika se odvija intenzivno, pravzaprav evskarščina v zadnjih dese-
tletjih doživlja pravi preporod, čemur gotovo botruje tudi stabilnost njene
norme. Na osnovi raziskav iz prejšnjega desetletja število govorcev niha
med 700.000 in 1 mio (Trobevšek Drobnak 2006, 33).

7.1.2 Izstopanje evskarske jezikovne utrdbe
V skladu s tipološkimi kriteriji evskarščino uvrščamo med aglutinacijske⁸
in ergativne⁹ jezike. Samostalniška paradigma je razmeroma preprosta, ze-
lo zapleten pa je sistem glagolskih spregatev (Trobevšek Drobnak 2006,
33). Besedišče je izrazito konkretno, izrazov za abstraktne pojme namreč
baskovščina skorajda ne pozna. Lep primer so imena dreves: jezik razpo-
laga z imenom za vsako drevo posebej, ne vsebuje pa splošnega termina
»drevo«.

7.2 Problematika laponskih idiomov
Laponščina/samijščina, uralskega porekla kakor estonščina, torej iz ugro-
finske skupine uralske družine, je skupno ime za sklop jezikov, ki so po
približni oceni materni jeziki nekaj nad 80.000 Laponcev ali Samov (Tro-
bevšek Drobnak 2006, 34), naseljenih po razprostranjenem ozemlju skraj-
nega severa Skandinavije in na zahodnem obrobju Rusije. Približno polo-
vica jih živi na Norveškem, malo manj na Švedskem, manjše skupine pa na
severu Finske in na ruskem polotoku Kola. Trobevšek Drobnakova (2006,
34–35) pravi, da se genetsko razlikujejo od drugih ugrofinskih ljudstev in

⁸ Aglutinacijski jeziki so tisti, za katere je značilna tvorba besed z dodajanjem samostojnih
pripon, večinoma za korenom besede, redko pred njim.
⁹ Ergativni jeziki ločijo poseben sklon za prislovno določilo izvora (glagolskega dejanja). To
je skupna značilnost evskarščine in kavkaških jezikov.

64