Page 21 - Manj razširjeni evropski jeziki in jezikovne politike

1.6 Manj razširjeni evropski jeziki s statusom uradnih državnih jezikov

skupine indoevropskih jezikov. Ta jezik s starožitnim pridihom po podat-
ku spletne strani Ethnologue govori približno 314.000 prebivalcev otoka,
nekaj tisoč govorcev pa ga uporablja v diaspori na Danskem (Ethnologue
b.l.c). Veliki slovenski poznavalec jezikovne situacije islandščine, akade-
mikprof. dr.Janez Orešnik(2013,25),pa poročaookoli300.000 govorcih
na Islandskem in dodatnih približno 100.000 v diaspori, zlasti v zda in
Kanadi. Opišemo jo torej lahko kot čezmejni jezik s statusom uradnega dr-
žavnega v eni in mj, čeprav ne uradno priznanega, v drugi državi.

1.6.2 Purizem in neologizmi, tradicionalni strategiji
za vitalnost islandščine
Sodobna islandščina ostaja konservativna, uporabi tujk Islandci niso na-
klonjeni, za izraz novosti v jeziku namesto izposojanja od nekdaj raje ku-
jejo neologizme, kar verjetno lahko pripišemo njihovi izoliranosti in oto-
ški identiteti. Zlasti v pisani besedi je v veliki meri ohranjena srednjeve-
ška podoba jezika, v kateri so bile okoli leta 1220 pod peresom Sturlusona
napisane znamenite sage in zbirke pesmi ter zgodb pod naslovom Edda.
Današnja jezikovna politika Islandije, nagnjena k jezikovnemu purizmu in
krojenju neologizmov, ima po Péturssonovem mnenju zametke že v 16. in
17. stoletju. Arngríhmuna Jónssona (1568–1648) z vzdevkom Lærði, sln.
učenjak, omenja kot začetnika jezikovne politike v deželi (Pétursson 1994,
40). Bil je podpornik čistosti jezika, danes bi temu rekli ekologije jezika,
in jezikovnega stila starih rokopisov, poudarjal je neznatnost tujega vpliva
na islandske avtorje. Svoje islandske rojake je pozival, naj tako v govoru
kot pri pisanju raje črpajo iz bogastev lastnega maternega jezika ter se na
ta način izognejo posnemanju Dancev in Nemcev (str. 40. Njegove ideje
predstavljajo podstat boja za ohranjanje čiste islandščine, ki so ga v na-
slednjih obdobjih bíli njegovi nasledniki. Tako sta izogibanje tujim izposo-
jenkam in tvorba neologizmov v okviru prizadevanj za ohranitev nordij-
skega jezika pomenila pomemben del programa t.i. Lærdómslistafélagið,
sln. Družbe za učenost in umetnost, ustanovljene v Københavnu ob koncu
18. stoletja (str. 41). V 19. stoletju, ko je bila danščina še vedno uradni jezik
po vsem otoku, se je skupina književnikov, duhovnikov, učiteljev in profe-
sorjev, združenih v krog intelektualcev za oživitev islandske narodne za-
vesti, med katerimi omenimo Jónasa Hallgrímssona (1807–1845), Tómasa
Sæmundssona (1807–1841), Brynjólfura Péturssona (1810–1851), Konráða
Gíslasona (1808–1891), Lærðija Skólinna (1574–1658), jasno zavzemala za
uvajanje neologizmov na eni ter starih besed z novimi pomeni na drugi
strani (str. 42). Odločilno vlogo pri odpravi danščine v reykjaviški mestni

19