Page 17 - Manj razširjeni evropski jeziki in jezikovne politike

1.4 Manj razširjeni jeziki z ničelnim statusom: primer istroromunščine

[A]bstraktna jezikovna enota, ki je rezultat dialektičnega razvoja, ne
pa preproste postavitve skupne norme, in čigar obstoj temelji na vza-
jemnem dogovoru njegovih govorcev, da se ga posebej poimenuje in
se mu prizna avtonomijo glede na druge priznane jezike.

1.4 Manj razširjeni jeziki z ničelnim statusom: primer
istroromunščine
Eden izmed živih dokazov, da pa vsak mrj na evropskih tleh vendarle
ne uživa statusa mj ali rj, je istroromunščina na območju Čičarije. To je
osamosvojeno dakoromunsko narečje, torej dislocirana podvarianta dako-
romunščine, osrednje, tj. današnje standardne variante romunščine, naj-
vzhodnejšega romanskega jezika. Slednja v hrvaškem prostoru nima nika-
kršnega uradnega statusa, saj ne obstaja nobena uradna institucija, ki bi
se za njeno ohranitev borila, z izjemo občasnih poskusov vključevanja teh
govorov, bolj znanih pod imenom jezika Ćićev, Vlahov, Rumerov ali Ćiri-
birov,⁸ v kulturne dogodke na osnovni šoli v Munah, pač pa njihov razvoj
ostaja ovit v tančico skrivnosti in je zelo zanimivo vprašanje za znanstve-
no jezikoslovje. Etnonim Rumuni za to populacijo je iz novejše dobe, očiten
produkt etnologov, dialektologov in novinarjev (Kovačec 1998, 241), med-
tem ko je termin Istroromuni v rabi izključno v domeni znanstvenega je-
zikoslovja. Uporabniki tega jezikovnega koda so prebivalci vaške etnije, ki
se je na ozemlje hrvaške Istre najverjetneje priselila ob prehodu iz 15. v 16.
stoletje iz notranjosti Dalmacije, z območja okoli Dinare in južnega Vele-
bita (Filipi 2012, 10−11). Najprej naj bi se naselili na otoku Krku, kjer se je
še v 14. stoletju govorila t.i. krškoromunščina; še leta 1819 je po Filipijevih
(2012, 11) podatkih duhovnik Ivan Feretić zapisal očenaš in zdravomarijo
v tem idiomu, kar je leta 1929 objavil romunski dialektolog Sextil Pus , cariu.
V tem obdobju, torej v prvi polovici 19. stoletja, se je krškoromunščina na-
mreč dokončno asimilirala. Sicer pa prebivalci teh vasi med Slavnikom in
Učko sami sebe označujejo v glavnem z imeni vasi, iz katerih izhajajo, od
tod pa izpeljujejo tudi imena svojih govorov, npr. prebivalci Žejan se ime-
nujejo Žejanci, govorijo po žejánsku oz.po žejánski, prebivalci Šušnjevice za-
se uporabljajo demonim Šušnjevci, govorijo pa po šušnjevsku oz. po šušnjev-
ski, vaščani Nove vasi so Novošani, njihov jezik pa novošanski itd. Drugi,
vzporedni način izražanja se glasi po našu/po naški/po naše (Kovačec 1998,

massive de ceux qui la parlent, de lui donner un nom particulier et de la déclarer autonome
des autres langues reconnues« (Ottavi 2010, 87).
⁸ Cuvintå po ţiribírski/ţíribírskę limbę (Kovačec 1998, 241).

15