Page 192 - Manj razširjeni evropski jeziki in jezikovne politike

Furlanščina: primer manj razširjenega in manjšinskega jezika

val od dežele do dežele, se izkrcal na Siciliji, nato v Kartagini in naposled,
po dolgih peripetijah, v Laciju, kjer si je izbojeval nov prostor pod soncem.
Po rimski mitologiji naj bi bila ustanovitelja Rima Romul in Rem njegova
potomca.
Kot poudarja avtor članka, so bogovi pravljičnemu junaku kot novo do-
movino dodelili Italijo, ali bolje povedano, njegovo hrepenenje po stari, re-
snični domovini, iz katere je moral pobegniti, ga je potisnilo, da je ustanovil
novo domovino. »Brez te močne sile hrepenenja,« pravi avtor, »se Rim ne
bi nikoli rodil« (Cacciari 2020, 248). Poudari pa, da junaku nova domovina
ne more nadomestiti stare, v novem domu namreč ni moč ohraniti jezika
prejšnje domovine: »Ma Rome no sarà Ilio, no ’ndi mantignarà la lenghe«.
Toda zgodba se nadaljuje: »[T]udi Rim nekega dne pade, tudi po Rimu, nje-
govem jeziku, pravu in umetnosti ostane hrepenenje« (str. 249). Cacciari
opozori na začarani krog med begom, iskanjem domovine in izmuzljivo-
stjo domovine. Eneju se tudi na novo zgrajena domovina namreč izmuzne,
kajti na njegov beg mu odgovori s svojim begom. In ker po filozofovem pre-
pričanju Enej simbolizira začetek Evrope, se mu od tod poraja vprašanje o
današnjem begu Evrope pred njenimi prebivalci, torej Enejevimi nasledni-
ki.Sprašujese, kjesepravzapravEvropa začenja,kje se končuje, koliko na-
rodov jo naseljuje. Enejevo usodo primerja z Dantejevo, ki je izgubil svoje
Firence, v katere je bil zaljubljen, vendar so se njih gospodarji in šege spre-
minjali, odtujevali so se mu, zato je hrepenel po drugačni Italiji (str. 249).
Enejevi in Dantejevi dodaja Machiavellijevo usodo, ki prav tako dokazu-
je, kako smo ljudje obsojeni na to, da izgubljamo svoj prvi dom, saj se ta
sčasoma spremeni in ga ne prepoznamo več. Seznam obogati na koncu še
z Leopardijevim citatom, da »je bil naš rojstni kraj vedno naše zatočišče«
(str. 249). Cacciarijeva osrednja misel pa je naslednja (str. 250): »[M]orda
je jezik edina resnična domovina, ki ostane.« »La lenghe e je Matrie, però,
tant plui chePatrie; la lengheejematerne,« se glasinjegova definicija, ki
jo je iz italijanščine mojstrsko prelila v marilenghe Elena De Sanctis s sff
(str. 250), nato pa še razlaga »[...] inte lenghe e je pussibil dimore ancje
tal moment che e naufraghe la Patrie.« Poslovenili bi lahko: »Jezik je bolj
dom Matere kot pa Očetnjava« in »V jeziku je mogoče najti zatočišče tudi v
trenutku, ko očetnjava propade«.
Avtor članka zaključi s podukom, da »če se ohranja Matrie, torej materni
jezik, edina prava domovina, ostajajo vedno odprta vrata tudi Patrii, oče-
tnjavi, pa naj bo še tako izmuzljiva; če pa se materni jezik izgubi, bo jezik, ki
ga bomo govorili, v vsakem primeru tuj, življenje pa izgnanstvo, begunstvo
ali celo ujetništvo« (str. 250).

190