Page 187 - Manj razširjeni evropski jeziki in jezikovne politike
P. 187

16.23 Primerjava sindroma jezikovne samomorilnosti med Furlani in Beneškimi Slovenci


             ke/-ca, nagnjene/-ga k jezikovni samomorilnosti,³⁴ čeprav se njene reakci-
             je niso izkazale kot posebej pretirane, kajti nedolgo za tem je bila župniku
             odvzetapravica do maševanja, kasnejepasejeznašel tudiv zaporu.Ve-
             ljal je za disidenta znotraj svojih vrst in junakinja zgornje zgodbe gotovo
             ni bila edina v slovenščini spovedana pokojnica na območju, kjer je maše-
             val. Če so govorci nadiškega narečja korakali v smeri svojega jezikovnega
             samomora, pa jih je tedaj veljavna jezikovna politika v Italiji k temu premi-
             šljeno potiskala in tako korakala v smeri jezikovnega umora³⁵. Zasidranost
             enojezičnega jezikovnega vzorca pri velikem delu govorcev na dvojezičnem
             območju pač kaže na skrajno odsotnost dvojezičnega etosa.³⁶
               Do enakega zaključka kakor Crystal prihaja tudi Zuanella, ki nazorno
             utemeljuje svojo hipotezo o vzrokih za kulturno-jezikovno samomorilnost
             obravnavane etnije (Zuanella, Gorjup Posinković in Qualizza 1998, 24–25):

                  Takoj povojni,predvsemvletih 1945–1956,jebilagospodarskainkul-
                  turna rast slovenske skupnosti močno ovirana. In prav v tem obdobju
                  je treba iskati najgloblje razloge in korenine shizoidnega odklanjanja
                  etnične identitete in slovenskega jezika, ki je v določenih krogih v Be-
                  nečiji dobil take patološke oblike samouničevanja, kakršne bi le stež-
                  ka našli še kje drugje. Kako sicer racionalno razložiti, denimo, vzgib
                  ljudi, ki zapustijo verski obred, takoj ko zaslišijo slovensko pesem ali
                  ko začne duhovnik pridigati in moliti v lokalnem narečju, v govorici,
                  ki jo odlično razumejo, saj je to prvi jezik, ki so se ga naučili od svo-
                  je matere? Od kod in od koga so se navzeli tega globokega sovraštva
                  do slovenskega jezika, kateri psihološki mehanizmi spodbujajo v njih
                  to skrajno obliko nestrpnosti? Kako razložiti obnašanje vseh tistih,
                  ki želijo dokazati, da so njihovi očitno slovenski priimki pravzaprav
                  španskega, nemškega, madžarskega ali turškega izvora in da nadiško
                  narečje nima nič skupnega s slovenskim jezikom?


               Zgoraj predstavljena gospa simbolizira profil govorke, ki se je svojemu
             maternemu jeziku dokončno odpovedala in ga v trenutku slovesa od ži-
             vljenja še zadnjič ožigosala kot nevrednega uporabe. Omenimo pa še na-
             slednji primer, ki ponazarja identični sindrom. Avtor se spominja starej-
             šega italianiziranega pripadnika slovenskega življa iz beneške vasice Topo-
             lovec/Topolò, ki je že kot mlad fant zapustil to območje in si ustvaril lepo

           ³⁴ David Crystal redno uporablja termin language suicide (Crystal 2000, 114).
           ³⁵ Language murder ali linguicide (Crystal 2000, 113).
           ³⁶ Bilingual ethos (Crystal 2000, 116).


                                                                            185
   182   183   184   185   186   187   188   189   190   191   192