Page 186 - Manj razširjeni evropski jeziki in jezikovne politike

Furlanščina: primer manj razširjenega in manjšinskega jezika

mično zgodbo avtorjeve informantke furlansko-slovenskih korenin iz Špe-
tra o zadnjih vzdihljajih njene daljne sorodnice, šestinosemdesetletne go-
spe iz Manzana, v poznih 90. letih 20. stoletja (fg2). Po poreklu je bila
iz beneškoslovenske hribovske vasi. Kakor večina tamkajšnjega prebival-
stva se je tudi ona v povojnih letih z možem in štirimi otroki preselila v
Čedad, v zadnjem življenjskem obdobju, potem ko je ovdovela, pa v Man-
zan/Manzano. Informantka je v smehu pripovedovala prigodo o izboru je-
zika pokojnice, ki ji je več kot očitno italijanska predvojna, medvojna in po-
vojna politika izkoreninila vsakršno željo po uporabi domačega nadiškega
govora, katerega naravni govorci so bili vsi člani njene družine. Njen odnos
do slovenščine je bil v tolikšni meri zamegljen, da si niti župniku med za-
kramentom poslednjega maziljenja ni upala priznati, kateri je njen materni
jezik. Poleg umirajoče in duhovnika je dogodku prisostvovala še pokojniči-
na snaha. Kot bi se narava želela ponorčevati iz trdno vcepljenega strahu
pred uporabo nadiščine, v kateri so jih sicer matere ogovarjale od dojenja
pa do odrasle dobe, je k smrtni postelji starke poslala ravno v te kraje ka-
zensko premeščenega duhovnika. Slednji je bil zaradi svoje nagnjenosti k
ironičnim dovtipom in norčavosti pravi trn v peti tedanji vladajoči poli-
tiki. Naravnost užival je, in marsikdaj celo bril norce iz ljudi, ko je svoje
verne »ovčice« rahlo zbadal med pogovori in izvajanjem svečanih obredov.
Vsi so se ga na nek način bali, ob njem so se počutili na trhlih tleh in nik-
dar niso natančno vedeli, pri čem so. Odhajajoči gospe je naznanil, da jo bo
poslednjič izpovedal v njeni materinščini, kajti v tem jeziku je bila po nje-
govi domnevi verjetno tudi krščena. Sledilo je vprašanje, kateri je ta jezik.
Gospa se je namesto neposrednega odgovora z vidno grozo obrnila k svoji
snahi in ji v zadregi tiho zašepetala: »Kaj se mu meša?«. Snaha, očitno za
spoznanje manj obremenjena s predsodki, ji je odvrnila: »Povejte mu, ma-
ma!« V trdno priučenih in globoko ponotranjenih predsodkih do lastnega
jezika, ki so preplavljali njeno dušo skozi desetletja vladajoče močne pro-
tislovenske politike v deželi, se ji je najverjetneje zdelo nezaslišano, da si
jo župnik upa izpovedati prav v tej govorici. In prestrašeno je izdahnila:
»Slovenščina.« To pa še ni konec zgodbe. Medtem ko se je gospod nato za
par trenutkov odmaknil iz prostora in pustil taščo in snaho sami, je tašča
proseče rotila snaho, rekoč: »Pa saj tega vendar ne more, ne sme.« Snaha
pa ji je odvrnila (Bizjak 2021, 167): »Umirite se. Naredil bo, kar je treba, ne
upirajte se mu, on že ve, kaj dela, saj je gospod.«³³
Pokojna informantkina sorodnica sicer predstavlja izrazit primer govor-

³³ Izjave v tem pogovoru je iz italijanskega izvirnika prevedel avtor sam.

184