Page 12 - Manj razširjeni evropski jeziki in jezikovne politike

Opredelitev pojma manj razširjeni jeziki

lamentu izdal dokument z naslovom Ogroženi jeziki in jezikovna raznolikost
vEvropski Uniji (Evropski parlament 2013). Namen dokumenta je osnovna
seznanitev s problematiko regionalnih in manjšinskih jezikov v rabi zno-
traj držav eu, hkrati pa tudi poziv političnim strukturam, naj čim učinko-
viteje načrtujejo strategije razvoja teh jezikov. Dokument obvešča, da »se
na ozemlju eu govori več kot 60 avtohtonih regionalnih in manjšinskih
jezikov, pet izmed teh pa uživa status poluradnega jezika: katalonščina,
galicijščina, baskovščina, škotska gelščina in valižanščina. Vsi ostali niso
uradni jeziki eu« (Evropski parlament, Generalni direktorat za notranjo
politiko 2013). Dokument kot osnovo uporablja termin ogroženi jeziki, kajti
avtorjem se zdi samoumevno, da je obstoj večine jezikov narodnih manjšin
v posameznih državah ogrožen. Avtorji v besedilu te jezike delijo na štiri
kategorije: (1) avtohtoni jeziki, ki niso uradni jeziki; (2) avtohtoni in čez-
mejni jeziki (tisti, ki se govorijo v več kot eni državi), niso pa uradni jeziki;
(3) čezmejni jeziki, ki so uradni jeziki v eni in manjšinski v drugi državi; (4)
jeziki brez ozemlja, kakršna je romščina (Evropski parlament, Generalni
direktorat za notranjo politiko 2013).

1.2 Razlikovanje med mrj in mj/rj
Ob omembi termina mrj dobimo spontano asociacijo na narodne in jezi-
kovne manjšine, posledično torej prihaja do zamenjave s sorodnima, v 1.1
omenjenima pojmoma manjšinski in regionalni jeziki, na katera se v na-
daljevanju sklicujemo s kraticama mj in rj. Vendar pa je treba pomenske
naboje teh terminov jasno medsebojno diferencirati. Razlika je v tem, da je
pri pojmu mrj odsotna politična konotacija, ki pa je osnova poimenovanj
mj in rj. Ne glede na to so vsi trije pojmi tesno povezani in v nekate-
rih kontekstih med seboj izmenljivi. Diferenciacijo ponazorimo s primeri
1.2.1–1.2.6.

1.2.1 Položaj italijanščine
Če pogledamo, kot primer, situacijo italijanskega jezika, ugotovimo, da ta
znotraj meja Republike Italije uživa status uradnega državnega jezika in
hkrati predstavlja večinski jezik tamkajšnjega prebivalstva, medtem ko mu
na dvojezičnih območjih Republike Slovenije in Republike Hrvaške, kjer
prebiva italijanska narodna manjšina, ustavi omenjenih držav zagotavlja-
ta status mj oz. jezika okolja, kar pa ne pomeni, da italijanščina sodi med
mrj, saj jo kot materni ali prvi jezik (j1) v vsakdanjem življenju upora-
blja med 60 in 70 mio govorcev. Poleg tega je jezik Danteja deležen statusa
enega izmed štirih uradnih državnih jezikov Švicarske konfederacije (gl.

10