Page 142 - Manj razširjeni evropski jeziki in jezikovne politike

Furlanščina: primer manj razširjenega in manjšinskega jezika

16.10 Multilingvizem, odsev zgodovine furlanskega ozemlja:
triglosija v oglejskem patriarhatu
Raba furlanščine v vsakdanjem življenju je bila od nekdaj izrazita značil-
nost podeželske populacije, to se pravi ruralnega okolja. Vulgarna latinšči-
na nekdanjih rimskih kolonov, naseljenih na širšem območju Ogleja v dobi,
ko so tod živeli Karnijski Gali, se je namreč skozi dolgo obdobje oglejskega
patriarhataskorajpopolnoma nemoteno razvijalamed dvemajezikovnima
trdnjavama oblasti, tj. nemščino, jezikom glavnine plemstva in prevladu-
jočim kodom v rabi v parlamentu, ter srednjeveško standardno latinščino,
idiomom liturgičnih obredov in bogoslužja v sklopu Rimskokatoliške cer-
kve, ki pa se je delno uporabljala tudi v parlamentu, ustanovljenem v ča-
su samostojne furlanske države Il Stât Patriarcjâl di Aquilee ali La Patrie
dal Friûl. Uporabniki oglejske vulgarne latinščine oz. stare furlanščine, tj.
kmečko prebivalstvo, so pač svojim govorom utrli svobodno pot v vme-
snem govornem območju med jezikoma vodilnih družbenih razredov, od
katerih so bili v glavnem izolirani, kajti neposredne komunikacije med viš-
jimi in nižjimi družbenimi sloji je bilo zelo malo. Ta distanca v medsebojnih
odnosih je odvračala tako vdore nemškega kot latinskega jezikovnega sis-
tema v srednjeveško furlanščino. Vplivi obeh prestižnih jezikovnih utrdb
na malodane hermetično zaprt romanski ljudski idiom so bili zatorej mi-
nimalni, kar je omogočilo svojskost njegove evolucije na poti do jezikovne
faze, ki jo danes imenujemo furlanščina.
Ob tem opomnimo, da v primeru oglejske patriarhalne države ne mo-
remo govoriti o samostojni državi v današnjem pomenu besede, temveč o
avtonomni politični enoti, tj. vojvodini, frl. Ducât de Patrie dal Friûl, vokvi-
ru Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti, torej fevdu cesarstva,
ki ga je v znak hvaležnosti za lojalnost cesarju v sporih med cesarstvom in
Papeškodržavooglejskemu patriarhu Sieghardupodaril cesar Henrik iv.
3. aprila 1077 (Balzan 2008, 130). Dogajanje lepo opisuje furlanski zgodovi-
nar Gian Carlo Menis v svoji knjigi Storia del Friuli: dalle origini alla caduta
dello stato patriarcale (1969), v furlanščino jo je prelil Luzian Verone (1995).
Do konflikta med cesarjem Henrikom iv. in tedanjim papežem Gregorjem
vii. Je prišlo leto pred tem, tj. leta 1076, ko je cesar papeža na srečanju
škofovske sinode v Wormsu obdolžil, da si z goljufijami prilašča fevde, s či-
mer pa si je sam nakopal številne sovražnike med nemškimi knezi. Cesar in
papež sta se na začetku leta 1077 sestala v Canossi, torej v današnji deželi
Emilia - Romanja, kjer sta se spravila, vendar se sovraštvo cesarjevih vaza-
lov v nemških deželah ni poleglo, pač pa je preraslo v državljansko vojno.

140