Page 275 - Štemberger Tina, Čotar Konrad Sonja, Rutar Sonja, Žakelj Amalija. Ur. 2022. Oblikovanje inovativnih učnih okolij. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 275
Učni prostor kot spodbuda inovativnega učenja sporazumevalne zmožnosti otrok v vrtcu
so nizke odprte omare s policami, svetlih barv, da lahko vsak otrok sam do-
seže materiale. Mize so različnih velikosti in prilagojene velikosti otrok, ker
otroci delajo v heterogenih skupinah. Za mizo lahko sedijo eden do štirje
otroci. Igralnica je razdeljena na območja, ki jih pogosto razmejujejo omare.
Na vsakem območju so »materiali«, za delo v povezavi z določeno vsebino
nekega področja (umetnost, matematika, jezik itn.). Materiali so razporejeni
po policah, kjer imajo stalno mesto. Otroci jih vedno pospravljajo na svoje
mesto, da so tam pripravljeni za drugega otroka.
Kot navaja Montessorijeva (Lamparelli 2008, 17) je najpomembnejša spre-
memba v ureditvi notranjega prostora odstranitev šolskih klopi in prilago-
ditev pohištva po meri otroka. Za potrebe svoje šole je naročila osemkotne
lahke mizice z močnimi in širokimi nogami, ki preprečujejo tresenje in jih
otrok z lahkoto dvigne ter prestavi. Postavila je štirikotne mizice, ki so služile
tako za odlagalne površine kakor tudi kot klopi za sedenje. Namenjene so bile
dvema ali trem otrokom. Omenja tudi stole, ki so bili sprva s slamnatim sedi-
ščem, ker pa so se hitro obrabili, jih je zamenjala z lesenimi (Lamparelli 2008,
18). Navaja omarice in drugo pohištvo v višini otroka, ki ga je za svojo prvo
Hišo otrok dala po meri narediti mojstrom v Milanu. Pri tem je že leta 1909 po-
kazala posebno skrb za ekologijo in recikliranje materialov, saj je svetovala,
kako lahko iz starih kosov pohištva pridobimo nove, otroku prijazne. V zvezi
z notranjo opremo se je zgledovala tudi po švicarskih vrtcih, saj je po njiho-
vem vzoru predlagala sanitarije in prostor za milo, brisačo in zobno krtačko v
višini otroka. Omenja table kot stojala, na katere lahko otrok samostojno piše
in morajo biti obvezno opremljene s škatlico za krede in gobo za brisanje.
Učilnico prve Hiše otrok je opremila z umetniškimi slikami večjih dimenzij
(npr. Rafaellovo Madonno), ki naj bi (Lamparelli 2008, 19) otroku pomenile
simbolično in kulturno vez s prostorom tudi, ko bo odrasel, saj naj bi se mu
kot nekaj prijetnega in zanimivega vtisnile v dolgotrajni spomin. Da je bila
Hiša otrok res podobna domu, je omarice prekrila s prtički, nanje pa postavila
lončnice, ptičjo kletko in akvarij z ribami (Lamparelli 2008, 19).
Montessorijeva je zaznala, da je mišljenje najprej izraženo v rokah, šele
nato v besedah, zato je predlagala rokovanje z različnimi predmeti (Kordeš
Demšar 2007, 84). Rokovanju s predmeti oz. poudarek tipu daje tudi Palla-
smaa (2007), ki tip povezuje s prostorom, predmeti in govori o veččutnem
doživljanju.¹³
Otroci v vrtcih montessori nimajo stalnih sedežev. Lahko delajo za kate-
¹³ Pallasmaa (2007, 76) je zapisal: »Sprehod po gozdu je poživljajoč in zdravilen zaradi nenehne
interakcije vseh čutnih modalitet; Bachelard jo je poimenoval ›polifonija čutov‹«.
275
so nizke odprte omare s policami, svetlih barv, da lahko vsak otrok sam do-
seže materiale. Mize so različnih velikosti in prilagojene velikosti otrok, ker
otroci delajo v heterogenih skupinah. Za mizo lahko sedijo eden do štirje
otroci. Igralnica je razdeljena na območja, ki jih pogosto razmejujejo omare.
Na vsakem območju so »materiali«, za delo v povezavi z določeno vsebino
nekega področja (umetnost, matematika, jezik itn.). Materiali so razporejeni
po policah, kjer imajo stalno mesto. Otroci jih vedno pospravljajo na svoje
mesto, da so tam pripravljeni za drugega otroka.
Kot navaja Montessorijeva (Lamparelli 2008, 17) je najpomembnejša spre-
memba v ureditvi notranjega prostora odstranitev šolskih klopi in prilago-
ditev pohištva po meri otroka. Za potrebe svoje šole je naročila osemkotne
lahke mizice z močnimi in širokimi nogami, ki preprečujejo tresenje in jih
otrok z lahkoto dvigne ter prestavi. Postavila je štirikotne mizice, ki so služile
tako za odlagalne površine kakor tudi kot klopi za sedenje. Namenjene so bile
dvema ali trem otrokom. Omenja tudi stole, ki so bili sprva s slamnatim sedi-
ščem, ker pa so se hitro obrabili, jih je zamenjala z lesenimi (Lamparelli 2008,
18). Navaja omarice in drugo pohištvo v višini otroka, ki ga je za svojo prvo
Hišo otrok dala po meri narediti mojstrom v Milanu. Pri tem je že leta 1909 po-
kazala posebno skrb za ekologijo in recikliranje materialov, saj je svetovala,
kako lahko iz starih kosov pohištva pridobimo nove, otroku prijazne. V zvezi
z notranjo opremo se je zgledovala tudi po švicarskih vrtcih, saj je po njiho-
vem vzoru predlagala sanitarije in prostor za milo, brisačo in zobno krtačko v
višini otroka. Omenja table kot stojala, na katere lahko otrok samostojno piše
in morajo biti obvezno opremljene s škatlico za krede in gobo za brisanje.
Učilnico prve Hiše otrok je opremila z umetniškimi slikami večjih dimenzij
(npr. Rafaellovo Madonno), ki naj bi (Lamparelli 2008, 19) otroku pomenile
simbolično in kulturno vez s prostorom tudi, ko bo odrasel, saj naj bi se mu
kot nekaj prijetnega in zanimivega vtisnile v dolgotrajni spomin. Da je bila
Hiša otrok res podobna domu, je omarice prekrila s prtički, nanje pa postavila
lončnice, ptičjo kletko in akvarij z ribami (Lamparelli 2008, 19).
Montessorijeva je zaznala, da je mišljenje najprej izraženo v rokah, šele
nato v besedah, zato je predlagala rokovanje z različnimi predmeti (Kordeš
Demšar 2007, 84). Rokovanju s predmeti oz. poudarek tipu daje tudi Palla-
smaa (2007), ki tip povezuje s prostorom, predmeti in govori o veččutnem
doživljanju.¹³
Otroci v vrtcih montessori nimajo stalnih sedežev. Lahko delajo za kate-
¹³ Pallasmaa (2007, 76) je zapisal: »Sprehod po gozdu je poživljajoč in zdravilen zaradi nenehne
interakcije vseh čutnih modalitet; Bachelard jo je poimenoval ›polifonija čutov‹«.
275
