Page 271 - Štemberger Tina, Čotar Konrad Sonja, Rutar Sonja, Žakelj Amalija. Ur. 2022. Oblikovanje inovativnih učnih okolij. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 271
Učni prostor kot spodbuda inovativnega učenja sporazumevalne zmožnosti otrok v vrtcu
A. Dolanc (1970, 664) je zapisala, da naj bi se vrtci pri nas začeli odpirati okoli
leta 1863 in da so bili v začetku namenjeni le otrokom iz premožnejših družin,
za revnejše otroke, ki so potrebovali hrano in varstvo, pa so društva, cerkveni
redovi ali zasebniki odpirali zavetišča. Pravno podlago za ustanove za pred-
šolske otroke je dal drugi državni avstrijski zakon iz leta 1869, ki je odločal o
»napravah za vzrejo, za odgojo in pouk otrok, ki še niso dolžni hoditi v šolo«.⁵
Tudi v avstro-ogrski monarhiji, ki so ji pripadali naši kraji, so se zavedali po-
mena ustreznega učnega prostora vrtcev, zato je razumljivo, da so ga ome-
njali tudi naši povojni didaktiki. Šilih (1970) je npr. pri »zunanji organizaciji
pouka« zapisal, da učni prostor vključuje šolsko poslopje, razredne in druge
učilnice, šolsko kuhinjo, kabinete ipd. Dodal je, da naj bo učilnica prijetna,
urejena za učne namene, pa tudi za igro, praznovanje, uprizoritve ipd. Pou-
darjal je svetlobo, ustrezno ogrevanje, osvetlitev in zračenje. Glede opreme
pa je zapisal, da »dinamičnost pouka« zahteva gibljivost, lahke mizice in stole
z gumijastimi podlogami, ki so prilagojeni velikosti otrok. Zanimiva je tudi
naslednja njegova misel (Šilih 1970, 137):
Izkušnje kažejo, da je disciplina v razredu toliko boljša, kolikor smotr-
neje je ta urejen in kolikor ugodnejši je njegov estetski videz. Le-ta ni
združen s posebnimi stroški. Zaželeno bi bilo, da bi krasile stene repro-
dukcije učencem dostopnih umetnin, toda svojo nalogo opravijo tudi
cvetice in zimzelene rastline v lončkih. Vendar učilnica ne sme biti pre-
natrpana, vedno pa mora biti snažna in urejena.
Njegove izkušnje potrjujejo tudi znanstvena dognanja v sedanjem času, ki
jih navajajo različne študije in avtorji (npr. LPA 2009; Woolner 2010).
Kot smo navedli, je Šilih poudarjal pomen prostora, a le kot pomoč pri no-
tranji organizaciji pouka, pri pridobivanju znanja, ne pa kot enakovredni ele-
ment ali dejavnik pouka.
Poljak (1975, 516) pa je v našo didaktiko že prinesel ideje reformske peda-
gogike. Kot navajata Protner in Wakounig (2007, 7), reformska pedagogika
»ni monolit, temveč ›kompozicija‹, ki je sestavljena iz zelo različnih koncep-
tov, modelov, eksperimentov in refleksij«. Avtorja dodajata (str. 8), da se je re-
formska pedagogika razvila na prehodu 19. v 20. stoletje v Evropi in Severni
⁵ A. Dolanc (1970, 666) je tudi zapisala: »Po določilih naj bi otroški vrtec imela vsaka osnovna šola,
če je le mogoče. Zagotoviti pa je bilo potrebno otrokom varen dostop in zdravo lego prostorov,
primerno svetlobo, prostornost za neovirano gibanje, vrt in igrišče ali vsaj velik prijazen zavaro-
van zunanji prostor, klopi in mize, sredstva za nazorni pouk in vzgojne naprave. Vrtec ni mogel
začeti z delom, preden odgovorna šolska oblast ni odobrila pogojev.«
271
A. Dolanc (1970, 664) je zapisala, da naj bi se vrtci pri nas začeli odpirati okoli
leta 1863 in da so bili v začetku namenjeni le otrokom iz premožnejših družin,
za revnejše otroke, ki so potrebovali hrano in varstvo, pa so društva, cerkveni
redovi ali zasebniki odpirali zavetišča. Pravno podlago za ustanove za pred-
šolske otroke je dal drugi državni avstrijski zakon iz leta 1869, ki je odločal o
»napravah za vzrejo, za odgojo in pouk otrok, ki še niso dolžni hoditi v šolo«.⁵
Tudi v avstro-ogrski monarhiji, ki so ji pripadali naši kraji, so se zavedali po-
mena ustreznega učnega prostora vrtcev, zato je razumljivo, da so ga ome-
njali tudi naši povojni didaktiki. Šilih (1970) je npr. pri »zunanji organizaciji
pouka« zapisal, da učni prostor vključuje šolsko poslopje, razredne in druge
učilnice, šolsko kuhinjo, kabinete ipd. Dodal je, da naj bo učilnica prijetna,
urejena za učne namene, pa tudi za igro, praznovanje, uprizoritve ipd. Pou-
darjal je svetlobo, ustrezno ogrevanje, osvetlitev in zračenje. Glede opreme
pa je zapisal, da »dinamičnost pouka« zahteva gibljivost, lahke mizice in stole
z gumijastimi podlogami, ki so prilagojeni velikosti otrok. Zanimiva je tudi
naslednja njegova misel (Šilih 1970, 137):
Izkušnje kažejo, da je disciplina v razredu toliko boljša, kolikor smotr-
neje je ta urejen in kolikor ugodnejši je njegov estetski videz. Le-ta ni
združen s posebnimi stroški. Zaželeno bi bilo, da bi krasile stene repro-
dukcije učencem dostopnih umetnin, toda svojo nalogo opravijo tudi
cvetice in zimzelene rastline v lončkih. Vendar učilnica ne sme biti pre-
natrpana, vedno pa mora biti snažna in urejena.
Njegove izkušnje potrjujejo tudi znanstvena dognanja v sedanjem času, ki
jih navajajo različne študije in avtorji (npr. LPA 2009; Woolner 2010).
Kot smo navedli, je Šilih poudarjal pomen prostora, a le kot pomoč pri no-
tranji organizaciji pouka, pri pridobivanju znanja, ne pa kot enakovredni ele-
ment ali dejavnik pouka.
Poljak (1975, 516) pa je v našo didaktiko že prinesel ideje reformske peda-
gogike. Kot navajata Protner in Wakounig (2007, 7), reformska pedagogika
»ni monolit, temveč ›kompozicija‹, ki je sestavljena iz zelo različnih koncep-
tov, modelov, eksperimentov in refleksij«. Avtorja dodajata (str. 8), da se je re-
formska pedagogika razvila na prehodu 19. v 20. stoletje v Evropi in Severni
⁵ A. Dolanc (1970, 666) je tudi zapisala: »Po določilih naj bi otroški vrtec imela vsaka osnovna šola,
če je le mogoče. Zagotoviti pa je bilo potrebno otrokom varen dostop in zdravo lego prostorov,
primerno svetlobo, prostornost za neovirano gibanje, vrt in igrišče ali vsaj velik prijazen zavaro-
van zunanji prostor, klopi in mize, sredstva za nazorni pouk in vzgojne naprave. Vrtec ni mogel
začeti z delom, preden odgovorna šolska oblast ni odobrila pogojev.«
271
