Page 279 - Štemberger Tina, Čotar Konrad Sonja, Rutar Sonja, Žakelj Amalija. Ur. 2022. Oblikovanje inovativnih učnih okolij. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 279
Učni prostor kot spodbuda inovativnega učenja sporazumevalne zmožnosti otrok v vrtcu
dobiva izkušnje z vsemi čuti (dotik, vid, sluh, voh, okus). Prostor in didaktični
material sta oblikovana tako, da otrok ne potrebuje nujno prisotnosti ali po-
sredovanja učitelja. Osnova koncepta Reggio Emilia pa je v estetiki in redu.
Prostor in didaktični materiali so oblikovani tako, da otroku ponujajo estetsko
izkušnjo, ki jo nato prenese v lastno dejavnost.
Vse to so značilnosti senzorne ali čutne sobe, ki je primer učinkovito ure-
jenega fizičnega učnega prostora v vrtcu Postojna v Sloveniji. Čutno sobo v
vrtcu je zasnovala vzgojiteljica Vlasta Brecelj Črnič v sodelovanju z arhitektko
Andrejo Hudej. Učni prostor je oblikovan tako, da omogoča hitre spremembe
aktivnosti, interdisciplinarno učenje, ustvarjalno sodelovanje, komunikacijo,
hkrati pa upošteva različne dejavnike spodbudnega fizičnega prostora, kot
so po Marentič Požarnik in Peklaj (1995, v Grah 2013) nivo hrupa, opremljenost
in oblikovanost prostora, temperatura v prostoru ter osvetljenost prostora.
Na vse te dražljaje se v senzorni ali čutni sobi otroci odzivajo postopoma, po
principu »manj je več«. Otroci so ob različnih materialih postopno usmerjeni
v dejavnosti, ob katerih jim odrasla oseba skuša posredovati predvsem pozi-
tivne izkušnje.
Soba je namenjena spontanemu ali vodenemu umirjanju, sproščanju in
senzibilizaciji čutil. V njej so nameščena sredstva za senzorno stimulacijo,
kot npr. tipne vrečke, tipna stena, dišeče vrečke, slušni in tipni spomin, led-
razsvetljava, svetlobni stolp, himalajske pojoče sklede, kahon, svilene rute
ipd. Tudi arhitekturno je soba urejena tako, da ima skozi manjše okno mož-
nost prehoda v sosednji prostor, ki je namenjen predvsem sproščanju in
umirjanju, ter hišico s svetlobno terapijo, kamor se lahko otroci umaknejo.
Prostor je možno pregraditi z zavesami in tako otroku omogočiti zasebnost
pri izvajanju dejavnosti.
Otroci lahko prostor raziskujejo z različnimi čutili (vidom, sluhom, vonjem,
dotikom), pridobivajo izkušnje o pomenu občutkov ter razvijajo lastne sen-
zomotorične funkcije. Vedo, kje se v prostoru določeni predmeti ali dražljaji
nahajajo, jih lahko sami izberejo, z njimi rokujejo, jih upravljajo ter jih na
koncu dejavnosti tudi sami pospravijo in tako sami skrbijo za didaktični ma-
terial in red v prostoru. Inovativni pristop z vsemi senzornimi elementi v pro-
storu spodbuja aktivno in za predšolskega otroka naravno učenje z igro.
Pri oblikovanju učinkovitega fizičnega učnega prostora je zaželeno, da
vzgojitelj otrokom omogoči predvsem dobro počutje. Kot meni Grah (2013),
morajo biti oblikovalci učnega prostora pozorni tudi na to, da so v učnem
prostoru prisotni pozitivni dražljaji, ker le tako učni prostor otroku zagotavlja
občutek varnosti ter ga spodbuja k aktivnostim, učenju in delu. Senzorna ali
čutna soba to uresničuje, saj vzgojiteljica opisuje pozitivno izkušnjo pri delu
279
dobiva izkušnje z vsemi čuti (dotik, vid, sluh, voh, okus). Prostor in didaktični
material sta oblikovana tako, da otrok ne potrebuje nujno prisotnosti ali po-
sredovanja učitelja. Osnova koncepta Reggio Emilia pa je v estetiki in redu.
Prostor in didaktični materiali so oblikovani tako, da otroku ponujajo estetsko
izkušnjo, ki jo nato prenese v lastno dejavnost.
Vse to so značilnosti senzorne ali čutne sobe, ki je primer učinkovito ure-
jenega fizičnega učnega prostora v vrtcu Postojna v Sloveniji. Čutno sobo v
vrtcu je zasnovala vzgojiteljica Vlasta Brecelj Črnič v sodelovanju z arhitektko
Andrejo Hudej. Učni prostor je oblikovan tako, da omogoča hitre spremembe
aktivnosti, interdisciplinarno učenje, ustvarjalno sodelovanje, komunikacijo,
hkrati pa upošteva različne dejavnike spodbudnega fizičnega prostora, kot
so po Marentič Požarnik in Peklaj (1995, v Grah 2013) nivo hrupa, opremljenost
in oblikovanost prostora, temperatura v prostoru ter osvetljenost prostora.
Na vse te dražljaje se v senzorni ali čutni sobi otroci odzivajo postopoma, po
principu »manj je več«. Otroci so ob različnih materialih postopno usmerjeni
v dejavnosti, ob katerih jim odrasla oseba skuša posredovati predvsem pozi-
tivne izkušnje.
Soba je namenjena spontanemu ali vodenemu umirjanju, sproščanju in
senzibilizaciji čutil. V njej so nameščena sredstva za senzorno stimulacijo,
kot npr. tipne vrečke, tipna stena, dišeče vrečke, slušni in tipni spomin, led-
razsvetljava, svetlobni stolp, himalajske pojoče sklede, kahon, svilene rute
ipd. Tudi arhitekturno je soba urejena tako, da ima skozi manjše okno mož-
nost prehoda v sosednji prostor, ki je namenjen predvsem sproščanju in
umirjanju, ter hišico s svetlobno terapijo, kamor se lahko otroci umaknejo.
Prostor je možno pregraditi z zavesami in tako otroku omogočiti zasebnost
pri izvajanju dejavnosti.
Otroci lahko prostor raziskujejo z različnimi čutili (vidom, sluhom, vonjem,
dotikom), pridobivajo izkušnje o pomenu občutkov ter razvijajo lastne sen-
zomotorične funkcije. Vedo, kje se v prostoru določeni predmeti ali dražljaji
nahajajo, jih lahko sami izberejo, z njimi rokujejo, jih upravljajo ter jih na
koncu dejavnosti tudi sami pospravijo in tako sami skrbijo za didaktični ma-
terial in red v prostoru. Inovativni pristop z vsemi senzornimi elementi v pro-
storu spodbuja aktivno in za predšolskega otroka naravno učenje z igro.
Pri oblikovanju učinkovitega fizičnega učnega prostora je zaželeno, da
vzgojitelj otrokom omogoči predvsem dobro počutje. Kot meni Grah (2013),
morajo biti oblikovalci učnega prostora pozorni tudi na to, da so v učnem
prostoru prisotni pozitivni dražljaji, ker le tako učni prostor otroku zagotavlja
občutek varnosti ter ga spodbuja k aktivnostim, učenju in delu. Senzorna ali
čutna soba to uresničuje, saj vzgojiteljica opisuje pozitivno izkušnjo pri delu
279
