Page 241 - Blatnik, Patricia. 2020. Mreža slovenskih splošnih bolnišnic. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 241
Ključne smernice postavitve optimalne mereže sekundarne zdravstvene dejavnosti 241
bolnišnica proizvajati, če želi slediti ekonomskim načelom. S tem zados-
timo dvema ciljema monografije, torej na eni strani identificiramo eko-
nomsko najučinkovitejšo slovensko splošno bolnišnico, hkrati pa defi-
niramo tudi njeno optimalno velikost. Kot ekonomsko najučinkovitejša
slovenska splošna bolnišnica je torej definirana Splošna bolnišnica Celje,
ki ima optimalno velikost pri obravnavi med 245.831 in 274.992 bolnikov
letno. Splošna bolnišnica Celje predstavlja teoretičnega izvajalca sekun-
darne ravni zdravstvene dejavnosti, ki ima najvišjo mero tehnične, aloka-
cijske in stroškovne učinkovitosti, hkrati pa se nahaja tudi v bližini točke
optimalne velikosti. S tem dosežemo prvi cilj mreže sekundarne zdra-
vstvene dejavnosti, ki je z ustrezno koncentracijo izvajalcev sekundarne
zdravstvene dejavnosti zagotoviti racionalno obliko njihovega delovanja.
To pomeni, da z doseganjem optimalne velikosti splošne bolnišnice za-
gotavljamo njihovo ekonomsko učinkovitost znotraj mreže sekundarne
zdravstvene dejavnosti.
Ekonomska učinkovitost ima obratnosmerno povezavo z dosto-
pnostjo izvajalcev sekundarne zdravstvene dejavnosti, kar pomeni, da je
treba poiskati teoretski optimum na način, da je posamezna zdravstvena
storitev maksimalno geografsko približana vsakemu posameznemu pre-
bivalcu v obliki, ki jo zdravstvena tehnologija omogoča, in kakovosti, ki
jo prebivalec pričakuje, hkrati pa so ponudniki teh zdravstvenih storitev
organizirani na način, da preko optimalne velikost dosegajo maksimal-
no tehnično, alokacijsko in stroškovno učinkovitost. To je mogoče dose-
či tako, da definiramo tudi optimalne lokacije in število izvajalcev sekun-
darne zdravstvene dejavnosti, ki se poskušajo v čim večji meri približati
posameznemu prebivalcu oziroma ki poskušajo zagotoviti čim večjo do-
stopnost zdravstvenih storitev prebivalstvu.
Za namene analize optimalnih lokacij in števila splošnih bolnišnic
smo uporabili klasične modele lokacija-alokacija, ki so nam v prvem kora-
ku podali informacijo, kje morajo biti locirane splošne bolnišnice znotraj
mreže sekundarne zdravstvene dejavnosti. Izdelali smo geografske karte,
ki prikazujejo optimalne hipotetične lokacije bolnišnic, do katerih lahko
bolniki dostopajo z osebnim avtomobilom v različnih časovnih interva-
lih. Pri tem ni mogoče zaobiti dejstva, da je odločitev o tem, kakšni po-
tovalni časi naj bi bili sprejemljivi kot merilo za oblikovanje mreže zdrav
stvene dejavnosti, še vedno na strani oblikovalcev zdravstvene politike.
Maksimalen potovalni čas do najbližje bolnišnice mora biti opredeljen
tako, da izvajalcem omogoča zagotavljanje dobrih zdravstvenih izidov. V
literaturi in med oblikovalci zdravstvene politike ni enotnega mnenja, ko-
likšen je primeren potovalni čas do najbližje bolnišnice, zato smo se od-
bolnišnica proizvajati, če želi slediti ekonomskim načelom. S tem zados-
timo dvema ciljema monografije, torej na eni strani identificiramo eko-
nomsko najučinkovitejšo slovensko splošno bolnišnico, hkrati pa defi-
niramo tudi njeno optimalno velikost. Kot ekonomsko najučinkovitejša
slovenska splošna bolnišnica je torej definirana Splošna bolnišnica Celje,
ki ima optimalno velikost pri obravnavi med 245.831 in 274.992 bolnikov
letno. Splošna bolnišnica Celje predstavlja teoretičnega izvajalca sekun-
darne ravni zdravstvene dejavnosti, ki ima najvišjo mero tehnične, aloka-
cijske in stroškovne učinkovitosti, hkrati pa se nahaja tudi v bližini točke
optimalne velikosti. S tem dosežemo prvi cilj mreže sekundarne zdra-
vstvene dejavnosti, ki je z ustrezno koncentracijo izvajalcev sekundarne
zdravstvene dejavnosti zagotoviti racionalno obliko njihovega delovanja.
To pomeni, da z doseganjem optimalne velikosti splošne bolnišnice za-
gotavljamo njihovo ekonomsko učinkovitost znotraj mreže sekundarne
zdravstvene dejavnosti.
Ekonomska učinkovitost ima obratnosmerno povezavo z dosto-
pnostjo izvajalcev sekundarne zdravstvene dejavnosti, kar pomeni, da je
treba poiskati teoretski optimum na način, da je posamezna zdravstvena
storitev maksimalno geografsko približana vsakemu posameznemu pre-
bivalcu v obliki, ki jo zdravstvena tehnologija omogoča, in kakovosti, ki
jo prebivalec pričakuje, hkrati pa so ponudniki teh zdravstvenih storitev
organizirani na način, da preko optimalne velikost dosegajo maksimal-
no tehnično, alokacijsko in stroškovno učinkovitost. To je mogoče dose-
či tako, da definiramo tudi optimalne lokacije in število izvajalcev sekun-
darne zdravstvene dejavnosti, ki se poskušajo v čim večji meri približati
posameznemu prebivalcu oziroma ki poskušajo zagotoviti čim večjo do-
stopnost zdravstvenih storitev prebivalstvu.
Za namene analize optimalnih lokacij in števila splošnih bolnišnic
smo uporabili klasične modele lokacija-alokacija, ki so nam v prvem kora-
ku podali informacijo, kje morajo biti locirane splošne bolnišnice znotraj
mreže sekundarne zdravstvene dejavnosti. Izdelali smo geografske karte,
ki prikazujejo optimalne hipotetične lokacije bolnišnic, do katerih lahko
bolniki dostopajo z osebnim avtomobilom v različnih časovnih interva-
lih. Pri tem ni mogoče zaobiti dejstva, da je odločitev o tem, kakšni po-
tovalni časi naj bi bili sprejemljivi kot merilo za oblikovanje mreže zdrav
stvene dejavnosti, še vedno na strani oblikovalcev zdravstvene politike.
Maksimalen potovalni čas do najbližje bolnišnice mora biti opredeljen
tako, da izvajalcem omogoča zagotavljanje dobrih zdravstvenih izidov. V
literaturi in med oblikovalci zdravstvene politike ni enotnega mnenja, ko-
likšen je primeren potovalni čas do najbližje bolnišnice, zato smo se od-
