Page 245 - Blatnik, Patricia. 2020. Mreža slovenskih splošnih bolnišnic. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 245
Ključne smernice postavitve optimalne mereže sekundarne zdravstvene dejavnosti 245
bolj lahko prispevajo ob enakem obsegu in strukturi k zdravju prebival-
stva. Posledično to pomeni, da dostopnost zdravstvenih storitev prebival-
stvu in zlasti bolnikom sama po sebi vpliva na koristnost, ki jo te storitve
lahko izzovejo pri bolnikih. Domnevamo torej, da je dostopnost sama po
sebi značilnost ponudbe zdravstvenih storitev, ki vpliva na koristnost, ki
jo zdravje daje posamezniku. Vpliv zdravstvenih storitev preko zdravja na
korist bolnikov kaže uspešnost zdravstvenega varstva.
Razumljivo je, da ekonomska učinkovitost izvajalcev sekundarne
zdravstvene dejavnosti sama po sebi še ne zagotavlja uspešnosti zdravstve-
nega varstva ter da so določene organizacijske oblike mreže sekundar-
ne zdravstvene dejavnosti, ki zagotavljajo zgolj ekonomsko učinkovitost
izvajalcev sekundarne ravni zdravstvene dejavnosti, neuspešne z vidi-
ka zagotavljanja koristi za prebivalce oziroma bolnike. To pomeni, da
na primer organizacijska oblika, ki zagotavlja visoko stopnjo ekonom-
ske učinkovitosti, ne zagotavlja v vseh primerih tudi visoke stopnje ko-
ristnosti pri posameznem prebivalcu, če je takšna ponudba zdravstvenih
storitev zelo oddaljena od posameznika in mu je zato tudi manj dostopna.
Na podlagi povedanega moramo mrežo sekundarne zdravstvene de-
javnosti oblikovati tako, da ob danih inputih v zdravstveno varstvo do-
sežemo maksimalno koristnost za prebivalstvo. Teoretski optimum torej
lahko dosežemo tedaj, ko so ponudniki zdravstvenih storitev organizira-
ni na način, da preko optimalne velikost dosegajo maksimalno tehnično,
alokacijsko in stroškovno učinkovitost, hkrati pa je posamezna zdravstve-
na storitev maksimalno geografsko približana vsakemu posameznemu
prebivalcu. Na podlagi dobljenih rezultatov lahko zaključimo, da teoret-
ski optimum dosežemo, ko so znotraj mreže sekundarne zdravstvene de-
javnosti splošne bolnišnice organizirane na način, da letno opravijo od
245.831 do 274.992 obravnav bolnikov, hkrati pa je znotraj mreže sekun-
darne zdravstvene dejavnosti alociranih deset splošnih bolnišnic, s kate-
rimi zagotovimo dostopnost do zdravstvenih storitev osemdesetim od-
stotkom prebivalstva v okviru 30-minutnega potovalnega časa.
Znotraj mreže sekundarne zdravstvene dejavnosti je smiselno mul-
tiplicirati splošno bolnišnico, ki maksimira odnos med količinskim ob-
segom outputa in količinskim obsegom inputov, s čimer zagotovimo
tehnično učinkovitost ponudnikov. Primer takšne bolnišnice je Splo-
šna bolnišnica Celje, ki hkrati uporablja tudi ustrezno kombinacijo med
inputi glede na njihove cene. Če so znotraj mreže sekundarne zdravstvene
dejavnosti organizirane bolnišnice, ki so podobne Splošne bolnišnici Ce-
lje, s tem dosežemo tudi alokacijsko učinkovitost ponudnikov. Splošna
bolnišnica Celje je posledično tudi stroškovno najučinkovitejša slovenska
bolj lahko prispevajo ob enakem obsegu in strukturi k zdravju prebival-
stva. Posledično to pomeni, da dostopnost zdravstvenih storitev prebival-
stvu in zlasti bolnikom sama po sebi vpliva na koristnost, ki jo te storitve
lahko izzovejo pri bolnikih. Domnevamo torej, da je dostopnost sama po
sebi značilnost ponudbe zdravstvenih storitev, ki vpliva na koristnost, ki
jo zdravje daje posamezniku. Vpliv zdravstvenih storitev preko zdravja na
korist bolnikov kaže uspešnost zdravstvenega varstva.
Razumljivo je, da ekonomska učinkovitost izvajalcev sekundarne
zdravstvene dejavnosti sama po sebi še ne zagotavlja uspešnosti zdravstve-
nega varstva ter da so določene organizacijske oblike mreže sekundar-
ne zdravstvene dejavnosti, ki zagotavljajo zgolj ekonomsko učinkovitost
izvajalcev sekundarne ravni zdravstvene dejavnosti, neuspešne z vidi-
ka zagotavljanja koristi za prebivalce oziroma bolnike. To pomeni, da
na primer organizacijska oblika, ki zagotavlja visoko stopnjo ekonom-
ske učinkovitosti, ne zagotavlja v vseh primerih tudi visoke stopnje ko-
ristnosti pri posameznem prebivalcu, če je takšna ponudba zdravstvenih
storitev zelo oddaljena od posameznika in mu je zato tudi manj dostopna.
Na podlagi povedanega moramo mrežo sekundarne zdravstvene de-
javnosti oblikovati tako, da ob danih inputih v zdravstveno varstvo do-
sežemo maksimalno koristnost za prebivalstvo. Teoretski optimum torej
lahko dosežemo tedaj, ko so ponudniki zdravstvenih storitev organizira-
ni na način, da preko optimalne velikost dosegajo maksimalno tehnično,
alokacijsko in stroškovno učinkovitost, hkrati pa je posamezna zdravstve-
na storitev maksimalno geografsko približana vsakemu posameznemu
prebivalcu. Na podlagi dobljenih rezultatov lahko zaključimo, da teoret-
ski optimum dosežemo, ko so znotraj mreže sekundarne zdravstvene de-
javnosti splošne bolnišnice organizirane na način, da letno opravijo od
245.831 do 274.992 obravnav bolnikov, hkrati pa je znotraj mreže sekun-
darne zdravstvene dejavnosti alociranih deset splošnih bolnišnic, s kate-
rimi zagotovimo dostopnost do zdravstvenih storitev osemdesetim od-
stotkom prebivalstva v okviru 30-minutnega potovalnega časa.
Znotraj mreže sekundarne zdravstvene dejavnosti je smiselno mul-
tiplicirati splošno bolnišnico, ki maksimira odnos med količinskim ob-
segom outputa in količinskim obsegom inputov, s čimer zagotovimo
tehnično učinkovitost ponudnikov. Primer takšne bolnišnice je Splo-
šna bolnišnica Celje, ki hkrati uporablja tudi ustrezno kombinacijo med
inputi glede na njihove cene. Če so znotraj mreže sekundarne zdravstvene
dejavnosti organizirane bolnišnice, ki so podobne Splošne bolnišnici Ce-
lje, s tem dosežemo tudi alokacijsko učinkovitost ponudnikov. Splošna
bolnišnica Celje je posledično tudi stroškovno najučinkovitejša slovenska
