Page 237 - Blatnik, Patricia. 2020. Mreža slovenskih splošnih bolnišnic. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 237
Ključne smernice postavitve optimalne mereže sekundarne zdravstvene dejavnosti 237
centrom Ljubljana še nižjo povprečno vrednost stroškovne učinkovitosti.
Pri Univerzitetnem kliničnem centru Maribor ta znaša 0,448, pri Uni-
verzitetnem kliničnem centru Ljubljana pa 0,510.
Rezultati mer učinkovitosti splošnih bolnišnic potrjujejo, da je izvaja-
lec, ki dosega najvišje mere tehnične, alokacijske in stroškovne učinkovi-
tosti, tudi ekonomsko najučinkovitejši izvajalec sekundarne zdravstvene
dejavnosti. Ekonomska učinkovitost se namreč oblikuje v obliki tehnič-
ne, alokacijske in stroškovne učinkovitosti. To je skladno z dejstvom,
da tehnična in alokacijska učinkovitost splošnih bolnišnic predstavljata
skupno stroškovno učinkovitost, kar pomeni, da sta tehnična in aloka-
cijska učinkovitost dve sestavini stroškovne učinkovitosti. To potrjuje-
jo tudi rezultati mer stroškovne učinkovitosti, ki ponazarjajo, da je stro-
škovna učinkovitost produkt tehnične in alokacijske učinkovitosti. Če
torej pomnožimo količnike tehnične učinkovitosti splošnih bolnišnic
z njihovimi količniki alokacijske učinkovitosti, ugotovimo, da doblje-
ni rezultat predstavlja stroškovno učinkovitost. Splošna bolnišnica, ki ni
hkrati tako tehnično kot tudi alokacijsko učinkovita, v nobenem primeru
ni stroškovno učinkovita. Posledično to pomeni, da ima splošna bolnišni-
ca z najvišjimi merami tehnične in alokacijske učinkovitosti tudi najviš-
je mere stroškovne učinkovitosti. Splošno bolnišnico, ki dosega najviš-
jo raven stroškovne učinkovitosti, tako lahko definiramo kot ekonomsko
najučinkovitejšo slovensko splošno bolnišnico.
Dejavniki tehnične, alokacijske in stroškovne učinkovitosti so različ-
ni, oblika mreže zdravstvene dejavnosti pa lahko vpliva nanje preko več-
je ali manjše stopnje koncentracije zdravstvenih dejavnosti. Ta namreč
odloča o velikosti izvajalcev. Velikost izvajalcev je torej eden izmed de-
javnikov njihove učinkovitosti. Tako v teoriji kot v praksi govorimo zato
o optimalni velikosti izvajalcev sekundarne zdravstvene dejavnosti. Pri
definiranju ekonomsko učinkovite splošne bolnišnice je torej smiselno
poznati tudi njeno optimalno velikost.
Teoretične iztočnice optimalne velikosti podjetja znotraj mikroeko-
nomske teorije lahko uporabimo tudi kot podlago za definiranje optimal-
ne velikosti izvajalca sekundarne zdravstvene dejavnosti. V tem primeru
velja, da so cene za izvajalca dane na trgu in se je mogoče prilagajati le s ko-
ličino ponudbe, pri čemer s svojo količino ponudbe ni sposoben spremi-
njati tržnih cen. To so razmere, ki so značilne tudi za izvajalce sekundar-
ne zdravstvene dejavnosti. Ceno zdravstvenih storitev namreč postavlja
plačnik, kar pomeni, da se izvajalec lahko prilagaja trgu le s količino po-
nudbe, pri čemer s svojo količino ne more spreminjati cen zdravstvenih
storitev. Razprava o optimalni velikosti izvajalcev sekundarne zdravstve-
centrom Ljubljana še nižjo povprečno vrednost stroškovne učinkovitosti.
Pri Univerzitetnem kliničnem centru Maribor ta znaša 0,448, pri Uni-
verzitetnem kliničnem centru Ljubljana pa 0,510.
Rezultati mer učinkovitosti splošnih bolnišnic potrjujejo, da je izvaja-
lec, ki dosega najvišje mere tehnične, alokacijske in stroškovne učinkovi-
tosti, tudi ekonomsko najučinkovitejši izvajalec sekundarne zdravstvene
dejavnosti. Ekonomska učinkovitost se namreč oblikuje v obliki tehnič-
ne, alokacijske in stroškovne učinkovitosti. To je skladno z dejstvom,
da tehnična in alokacijska učinkovitost splošnih bolnišnic predstavljata
skupno stroškovno učinkovitost, kar pomeni, da sta tehnična in aloka-
cijska učinkovitost dve sestavini stroškovne učinkovitosti. To potrjuje-
jo tudi rezultati mer stroškovne učinkovitosti, ki ponazarjajo, da je stro-
škovna učinkovitost produkt tehnične in alokacijske učinkovitosti. Če
torej pomnožimo količnike tehnične učinkovitosti splošnih bolnišnic
z njihovimi količniki alokacijske učinkovitosti, ugotovimo, da doblje-
ni rezultat predstavlja stroškovno učinkovitost. Splošna bolnišnica, ki ni
hkrati tako tehnično kot tudi alokacijsko učinkovita, v nobenem primeru
ni stroškovno učinkovita. Posledično to pomeni, da ima splošna bolnišni-
ca z najvišjimi merami tehnične in alokacijske učinkovitosti tudi najviš-
je mere stroškovne učinkovitosti. Splošno bolnišnico, ki dosega najviš-
jo raven stroškovne učinkovitosti, tako lahko definiramo kot ekonomsko
najučinkovitejšo slovensko splošno bolnišnico.
Dejavniki tehnične, alokacijske in stroškovne učinkovitosti so različ-
ni, oblika mreže zdravstvene dejavnosti pa lahko vpliva nanje preko več-
je ali manjše stopnje koncentracije zdravstvenih dejavnosti. Ta namreč
odloča o velikosti izvajalcev. Velikost izvajalcev je torej eden izmed de-
javnikov njihove učinkovitosti. Tako v teoriji kot v praksi govorimo zato
o optimalni velikosti izvajalcev sekundarne zdravstvene dejavnosti. Pri
definiranju ekonomsko učinkovite splošne bolnišnice je torej smiselno
poznati tudi njeno optimalno velikost.
Teoretične iztočnice optimalne velikosti podjetja znotraj mikroeko-
nomske teorije lahko uporabimo tudi kot podlago za definiranje optimal-
ne velikosti izvajalca sekundarne zdravstvene dejavnosti. V tem primeru
velja, da so cene za izvajalca dane na trgu in se je mogoče prilagajati le s ko-
ličino ponudbe, pri čemer s svojo količino ponudbe ni sposoben spremi-
njati tržnih cen. To so razmere, ki so značilne tudi za izvajalce sekundar-
ne zdravstvene dejavnosti. Ceno zdravstvenih storitev namreč postavlja
plačnik, kar pomeni, da se izvajalec lahko prilagaja trgu le s količino po-
nudbe, pri čemer s svojo količino ne more spreminjati cen zdravstvenih
storitev. Razprava o optimalni velikosti izvajalcev sekundarne zdravstve-
