Page 238 - Blatnik, Patricia. 2020. Mreža slovenskih splošnih bolnišnic. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 238
Mreža slovenskih splošnih bolnišnic
ne dejavnosti spada v razpravo o njihovem dolgoročnem ravnotežju pod-
jetij. Velikost podjetja namreč lahko spreminjamo le, če domnevamo, da
noben proizvodni dejavnik ni za podjetje fiksen, kar je v mikroekonom-
ski teoriji definicija dolgega roka. Prav tako je pomembno, da mikroeko-
nomska opredelitev optimalne velikosti izvajalca sekundarne zdravstvene
dejavnosti upošteva domnevo, da izvajalci minimizirajo stroške ter ma-
ksimirajo prihodke.
Optimalna velikost je v takih razmerah pri minimalnih dolgoročnih
povprečnih stroških, če cene, ki jih priznava plačnik, težijo k tem stro-
škom. Minimalni dolgoročni povprečni stroški pa so določeni z učinki
delitve dela in tehnologije ter problemi upravljanja ter vodenja. Delitev
dela in tehnologija dajeta ekonomijo obsega in zahtevata večji obseg de-
javnosti, problemi upravljanja in vodenja pa so v ozadju tako imenovanih
238 disekonomij obsega in omejujejo velikost izvajalca. Splošna bolnišnica je
tipična organizacija, ki ji spodnjo mejo velikosti opredeljuje značaj nje-
ne dejavnosti. Ta zahteva velike investicije v zgradbe in opremo, tehnolo-
ško pa je znotraj njih uveljavljena visoka stopnja delitve dela, ki se izraža
v oddelčni organizaciji, pri tem pa vsaj na sploh oddelkov ni mogoče osa-
mosvojiti in razdvojiti, in sicer zaradi tokov bolnikov, ki tečejo med raz-
ličnimi oddelki. Zato so za splošno bolnišnico dolgoročno značilne izra-
zite ekonomije obsega. Ob tem pa so dokaj strogo postavljene tudi zgornje
meje velikosti splošne bolnišnice, ki onemogočajo njeno učinkovitost pri
velikih obsegih dejavnosti. To izvira iz pomena dejavnika dela, ki ga je
težko učinkovito voditi ob prevelikih obsegih enot, zato v bolnišnici hit-
ro nastajajo disekonomije obsega, če se število zaposlenih v posameznih
oddelkih povečuje preko meja.
Ključen za določitev optimalne velikosti splošne bolnišnice je izra-
čun posameznih analitičnih konceptov dolgoročne stroškovne funkcije,
pri čemer je izračun odvisen od tega, v kakšni obliki je funkcija poda-
na. Lahko jo namreč predstavimo v obliki zapisa v tabeli, v obliki mate-
matične specifikacije ali v grafični obliki. Skladno s tem smo optimalno
velikost izvajalca sekundarne zdravstvene dejavnosti analizirali z dis-
kretnimi, zveznimi in grafičnimi analizami, pri čemer smo uporabili več
različnih regresijskih modelov. Posamičen regresijski model in iz njega iz-
hajajoča dolgoročna stroškovna funkcija sicer veliko povesta o zakonito-
stih gibanja funkcije v opazovanem letu, vendar pa lahko posamezni spe-
cifični dejavniki, ki se odražajo v poslovanju splošnih bolnišnic znotraj
tega leta, pomembno vplivajo na obliko dolgoročne stroškovne funkcije.
Skladno s tem smo poiskali deset dolgoročnih stroškovnih funkciji, ki te-
meljijo na podatkih desetih različnih let, pri čemer smo poskušali oprede-
ne dejavnosti spada v razpravo o njihovem dolgoročnem ravnotežju pod-
jetij. Velikost podjetja namreč lahko spreminjamo le, če domnevamo, da
noben proizvodni dejavnik ni za podjetje fiksen, kar je v mikroekonom-
ski teoriji definicija dolgega roka. Prav tako je pomembno, da mikroeko-
nomska opredelitev optimalne velikosti izvajalca sekundarne zdravstvene
dejavnosti upošteva domnevo, da izvajalci minimizirajo stroške ter ma-
ksimirajo prihodke.
Optimalna velikost je v takih razmerah pri minimalnih dolgoročnih
povprečnih stroških, če cene, ki jih priznava plačnik, težijo k tem stro-
škom. Minimalni dolgoročni povprečni stroški pa so določeni z učinki
delitve dela in tehnologije ter problemi upravljanja ter vodenja. Delitev
dela in tehnologija dajeta ekonomijo obsega in zahtevata večji obseg de-
javnosti, problemi upravljanja in vodenja pa so v ozadju tako imenovanih
238 disekonomij obsega in omejujejo velikost izvajalca. Splošna bolnišnica je
tipična organizacija, ki ji spodnjo mejo velikosti opredeljuje značaj nje-
ne dejavnosti. Ta zahteva velike investicije v zgradbe in opremo, tehnolo-
ško pa je znotraj njih uveljavljena visoka stopnja delitve dela, ki se izraža
v oddelčni organizaciji, pri tem pa vsaj na sploh oddelkov ni mogoče osa-
mosvojiti in razdvojiti, in sicer zaradi tokov bolnikov, ki tečejo med raz-
ličnimi oddelki. Zato so za splošno bolnišnico dolgoročno značilne izra-
zite ekonomije obsega. Ob tem pa so dokaj strogo postavljene tudi zgornje
meje velikosti splošne bolnišnice, ki onemogočajo njeno učinkovitost pri
velikih obsegih dejavnosti. To izvira iz pomena dejavnika dela, ki ga je
težko učinkovito voditi ob prevelikih obsegih enot, zato v bolnišnici hit-
ro nastajajo disekonomije obsega, če se število zaposlenih v posameznih
oddelkih povečuje preko meja.
Ključen za določitev optimalne velikosti splošne bolnišnice je izra-
čun posameznih analitičnih konceptov dolgoročne stroškovne funkcije,
pri čemer je izračun odvisen od tega, v kakšni obliki je funkcija poda-
na. Lahko jo namreč predstavimo v obliki zapisa v tabeli, v obliki mate-
matične specifikacije ali v grafični obliki. Skladno s tem smo optimalno
velikost izvajalca sekundarne zdravstvene dejavnosti analizirali z dis-
kretnimi, zveznimi in grafičnimi analizami, pri čemer smo uporabili več
različnih regresijskih modelov. Posamičen regresijski model in iz njega iz-
hajajoča dolgoročna stroškovna funkcija sicer veliko povesta o zakonito-
stih gibanja funkcije v opazovanem letu, vendar pa lahko posamezni spe-
cifični dejavniki, ki se odražajo v poslovanju splošnih bolnišnic znotraj
tega leta, pomembno vplivajo na obliko dolgoročne stroškovne funkcije.
Skladno s tem smo poiskali deset dolgoročnih stroškovnih funkciji, ki te-
meljijo na podatkih desetih različnih let, pri čemer smo poskušali oprede-
