Page 81 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana: Jakob Jež (1928-) Tokovi sodobne zborovske glasbe, leto 14, zvezek 29 / Year 14, Issue 29, 2018
P. 81
Gregor Pompe, ZBOROVSKA USTVARJALNOST LOJZETA LEBIÈA
Mnoge znaèilnosti kratke skladbe Urok, ki sodi med Lebièeva najuspešnejša dela tudi v
mednarodnem pogledu, še naprej razvija in vstavlja v širši kontekst Fauvel ’86,
vokalno-instrumentalno scensko delo za mešani zbor, klavir, tolkala, druga priroèna
glasbila in trak, napisano za Akademski pevski zbor Tone Tomšiè. Tako dru enje
vokalno-instrumentalnega, torej kantatnega, s scenskim kot nanašanje na srednjeveško
literaturo in glasbo prinašata jasne aluzije na znamenito Orffovo scensko kantato Carmina
burana, èeprav se seveda Lebièeva hotenja, postopki in material bistveno razlikujejo od
Orffovih. Navdih za svoje delo je skladatelj èrpal iz francoske srednjeveške pesnitve,
moralitete o èloveških slabostih Roman de Fauvel, ki jo pripisujemo klerikoma Gervaisu
de Busu in Chaillou de Pesstainu. Delo je satiriène narave in govori o konju, ki je
nezadovoljen s svojo nastanitvijo v hlevu, zato se eli dokopati do najveèje sobane
svojega gospodarja, pri èemer mu pomaga boginja Fortuna. Kmalu se uspešnemu konju
priklanjajo številni predstavniki cerkve – zmagala sta korupcija in greh. Fauvel (njegovo
ime je kratica za »lepe èednosti«: Flatterie, Avarice, Vilenie (pisano Uilenie), Variété,
Envie, Lâcheté) se po posredovanju Fortune poroèi (na poroki je med drugim mogoèe
sreèati Prešuštvo, Po elenje in Venero), ob koncu pa Fortuna najavi, da bo Fauvelova
zveza dala še bolj kriviène voditelje.
Skladatelju je besedilni koncept pripravila ena Jelena Ukmar, poleg odlomkov iz
francoskega srednjeveškega originala pa so v skladbi uporabljene tudi pesmi in
prepesnitve Janeza Menarta ter fragmenti poezije Milana Jesiha in idej Petra Kušarja.16
Lebièev namen kljub uporabi srednjeveškega glasbenega materiala (Roman de Fauvel je
precej gosto posejan z notnimi zapisi) ni bil obnavljati zgodovinske situacije, temveè s
pomoèjo zgodovinske primere jasno zarisati aktualni trenutek, s èimer je Fauvel ’86 dobil
izrazito dru benokritiène podtone, zato ga je z današnje zgodovinske distance mogoèe
razumeti kot precej jasen opomnik takratni oblasti, ki pa se na delo ni odzvala. Lebiè
priznava, da je skladba »nastala iz neke ‘svete jeze’ dru bene kritiènosti«.17 Seveda pa
skladatelju dru enje starega in novega ni slu ilo le kot sredstvo za vzpostavljanje
kritiènega odnosa, temveè prinaša pomembne spremembe tudi na slogovni ravni:
neposredno sooèanje srednjeveškega glasbenega materiala z modernistiènim (harmonski
grozdi, razširjene vokalne tehnike, aleatorièni obrazci) lahko razumemo kot tipièno
postmodernistièno sopostavljanje disparatnega materiala, zato da bi iz teh drastiènih
kolizij izstopili povedni elementi. Ti so v primeru Fauvela jasno povezani z
dru benokritiènimi ostmi, naperjenimi proti aktualni oblasti. Podobno asociativnost
dosega Lebiè z drugim dihotomiènim sooèanjem: v forme in logiko umetniške glasbe
vdirajo namigi na popularno glasbo (neprekinjeni ritmièni utrip, agresivna elektronska
zvoènost), ki jo je podobno kot v glasbi A. Schnittkeja mogoèe razumeti kot šifro za
»padlo« glasbo in tako posledièno za zlo.
Pomemben dodatni povedni element je povezan z dejstvom, da je Fauvel namenjen
scenski izvedbi (nekatera scenska napotila je skladatelj trdno fiksiral v partituri), da
postanejo gibanje zbora na odru (koreografijo za krstno izvedbo je pripravila Ksenija
16 Borut Loparnik, »Lojze Lebiè, Fauvel 1986. Prilozi razumijevanju«, Zvuk 4 (1989): 60.
17 Melita Forstneriè Hajnšek, »Doma svetovljan, v tujini Slovenec«, Veèer. V soboto, 11. december
2010, 14.
81
Mnoge znaèilnosti kratke skladbe Urok, ki sodi med Lebièeva najuspešnejša dela tudi v
mednarodnem pogledu, še naprej razvija in vstavlja v širši kontekst Fauvel ’86,
vokalno-instrumentalno scensko delo za mešani zbor, klavir, tolkala, druga priroèna
glasbila in trak, napisano za Akademski pevski zbor Tone Tomšiè. Tako dru enje
vokalno-instrumentalnega, torej kantatnega, s scenskim kot nanašanje na srednjeveško
literaturo in glasbo prinašata jasne aluzije na znamenito Orffovo scensko kantato Carmina
burana, èeprav se seveda Lebièeva hotenja, postopki in material bistveno razlikujejo od
Orffovih. Navdih za svoje delo je skladatelj èrpal iz francoske srednjeveške pesnitve,
moralitete o èloveških slabostih Roman de Fauvel, ki jo pripisujemo klerikoma Gervaisu
de Busu in Chaillou de Pesstainu. Delo je satiriène narave in govori o konju, ki je
nezadovoljen s svojo nastanitvijo v hlevu, zato se eli dokopati do najveèje sobane
svojega gospodarja, pri èemer mu pomaga boginja Fortuna. Kmalu se uspešnemu konju
priklanjajo številni predstavniki cerkve – zmagala sta korupcija in greh. Fauvel (njegovo
ime je kratica za »lepe èednosti«: Flatterie, Avarice, Vilenie (pisano Uilenie), Variété,
Envie, Lâcheté) se po posredovanju Fortune poroèi (na poroki je med drugim mogoèe
sreèati Prešuštvo, Po elenje in Venero), ob koncu pa Fortuna najavi, da bo Fauvelova
zveza dala še bolj kriviène voditelje.
Skladatelju je besedilni koncept pripravila ena Jelena Ukmar, poleg odlomkov iz
francoskega srednjeveškega originala pa so v skladbi uporabljene tudi pesmi in
prepesnitve Janeza Menarta ter fragmenti poezije Milana Jesiha in idej Petra Kušarja.16
Lebièev namen kljub uporabi srednjeveškega glasbenega materiala (Roman de Fauvel je
precej gosto posejan z notnimi zapisi) ni bil obnavljati zgodovinske situacije, temveè s
pomoèjo zgodovinske primere jasno zarisati aktualni trenutek, s èimer je Fauvel ’86 dobil
izrazito dru benokritiène podtone, zato ga je z današnje zgodovinske distance mogoèe
razumeti kot precej jasen opomnik takratni oblasti, ki pa se na delo ni odzvala. Lebiè
priznava, da je skladba »nastala iz neke ‘svete jeze’ dru bene kritiènosti«.17 Seveda pa
skladatelju dru enje starega in novega ni slu ilo le kot sredstvo za vzpostavljanje
kritiènega odnosa, temveè prinaša pomembne spremembe tudi na slogovni ravni:
neposredno sooèanje srednjeveškega glasbenega materiala z modernistiènim (harmonski
grozdi, razširjene vokalne tehnike, aleatorièni obrazci) lahko razumemo kot tipièno
postmodernistièno sopostavljanje disparatnega materiala, zato da bi iz teh drastiènih
kolizij izstopili povedni elementi. Ti so v primeru Fauvela jasno povezani z
dru benokritiènimi ostmi, naperjenimi proti aktualni oblasti. Podobno asociativnost
dosega Lebiè z drugim dihotomiènim sooèanjem: v forme in logiko umetniške glasbe
vdirajo namigi na popularno glasbo (neprekinjeni ritmièni utrip, agresivna elektronska
zvoènost), ki jo je podobno kot v glasbi A. Schnittkeja mogoèe razumeti kot šifro za
»padlo« glasbo in tako posledièno za zlo.
Pomemben dodatni povedni element je povezan z dejstvom, da je Fauvel namenjen
scenski izvedbi (nekatera scenska napotila je skladatelj trdno fiksiral v partituri), da
postanejo gibanje zbora na odru (koreografijo za krstno izvedbo je pripravila Ksenija
16 Borut Loparnik, »Lojze Lebiè, Fauvel 1986. Prilozi razumijevanju«, Zvuk 4 (1989): 60.
17 Melita Forstneriè Hajnšek, »Doma svetovljan, v tujini Slovenec«, Veèer. V soboto, 11. december
2010, 14.
81
