Page 78 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana: Jakob Jež (1928-) Tokovi sodobne zborovske glasbe, leto 14, zvezek 29 / Year 14, Issue 29, 2018
P. 78
SBENOPEDAGOŠKI ZBORNIK, 29. zvezek
zvoènosti. Ljudska pesem predstavlja skladatelju izhodišèe za lastno glasbeno
imaginacijo. Osnovna melodièna celica izbrane ljudske pesmi doloèa praktièno vse
skladateljeve odloèitve, toda na zunanji ravni identifikacija med ljudsko pesmijo in
zborovsko skladbo ni veè premoèrtna. Melodija ljudske pesmi slu i kot zaloga za
melodiène variante, nekakšno motivièno delo. Material za vse glasove izhaja iz originalne
melodije, toda hkrati postaja njihova vloga poudarjeno semantièna, saj je v središèu
skladateljevega premisleka bolj kot prezentiranje melodije dejansko glasbeno
pribli evanje osnovni atmosferi besedila. Lebièa zanima ravnovesje med originalnim
glasbenim »tekstom« in odtegovanjem od njegovih konotacij, povezanih z »izgubljeno
idilo«. Original je tako vseprisoten (na ravni strukture in materiala), a paradoksno hkrati
manjka (na osnovni zunanji ravni). Na tak naèin Lebiè potrjuje svojo osnovno misel, da
naj bi bila priredba ljudske pesmi »neke vrste prevod v drug jezik, skozi katerega pa mora
vendarle sijati nepotvorjena prvobitnost«.14 A Lebiè ohranja ob priredbah ljudskih pesmi
nenavadno dihotomijo, saj poleg takšnih umetelnih priredb (podobno kot Visoki rej so
zamišljene še priredbe Fèelica zleiteila, Pesem od zarje in Luba vigred se rodi) ohranja
tudi tip enostavnejše harmonizacije, ki ne posega bistveno v material ljudske pesmi
(Traunièe so ie zalene, Šocej, moj sel, Povej, povej, Zmeraj moram vandrati) – v tem
najbr pozvanja skladateljevo lastno spoznanje o davku romantièni subjektivnosti.
Toda ob tem ne gre spregledati najpomembnejše spremembe v Lebièevem zborovskem
opusu – poveèanemu dele u skladb, ki so v anrskem pogledu nekakšni kri anci med
zborom, kantato, ritualom, vokalno-instrumentalno skladbo in scensko kompozicijo (3).
V takšni vmesnosti gre najbr prepoznati tako Lebièevo odpiranje postmodernistiènim
te njam po sopostavljanju glasbe razliènih provenienc (modernistièni postopki, ljudski
okruški, prvobitna ritualnost, namigi na etnièno glasbo neevropskih narodov) kot tudi
eljo po vsebinskem preseganju preprostih zborovskih del, saj je zdaj uniji med besedo in
glasbo pogosto pridru en še prostorsko-scenski in/ali instrumentalni moment.
Takšne spremembe jasno najavlja e skladba Spomin (1976) za mladinski ali enski zbor,
recitatorja in tolkala, ki je nekakšen povzetek oziroma, po skladateljevih besedah,
»lepljenka« iz glasbe za radijsko igro Drezanje v kamen Franceta Puntarja (1936–2013),
izvajati pa jo je mogoèe na dva naèina, koncertno-statièno ali scensko. V marsikaterem
pogledu skriva skladba, ki ni do ivela pomembnejših ponovitvenih izvedb, zametke
mnogih idej, ki jih bo Lebiè razvil in poglobil v prihodnjih dveh desetletjih, zato se zdi, da
je radijska igra skladatelju nudila medij za preizkušanje doloèenih novosti in tudi za
prestopanje slogovnih ravni. Tako imamo v prvem delu skladbe opravka še za znaèilno
modernistièno zborovsko teksturo, medtem ko nadaljevanje prinaša zmehèano in statièno
harmonsko sliko, v ponavljanju preprostega gradiva pa lahko ugledamo celo nekaj
spogledovanja z minimalizmom. Oboje bo zaznamovalo tudi naslednjo skladateljevo
skladbo, Tangram, tako da lahko najbr upravièeno domnevamo, da je skladatelj v glasbi
za radijsko igro preizkušal zanj nove glasbene postopke in »terene«, ki jih je nato
preèišèene uporabil v delu za komorni orkester.
Zborovska »lepljenka« je sestavljena iz štirih naslovljenih delov, »Samogovora«,
»Pesmi«, »Plesa« in »Kode«, pri èemer je dobršni del prvih treh delov ujet v ponavljalna
14 Zmaga Kumer in Lojze Lebiè, »Ljudska pesem na koncertnem odru«, Grlica 16/1 (1973/74): 16.
78
zvoènosti. Ljudska pesem predstavlja skladatelju izhodišèe za lastno glasbeno
imaginacijo. Osnovna melodièna celica izbrane ljudske pesmi doloèa praktièno vse
skladateljeve odloèitve, toda na zunanji ravni identifikacija med ljudsko pesmijo in
zborovsko skladbo ni veè premoèrtna. Melodija ljudske pesmi slu i kot zaloga za
melodiène variante, nekakšno motivièno delo. Material za vse glasove izhaja iz originalne
melodije, toda hkrati postaja njihova vloga poudarjeno semantièna, saj je v središèu
skladateljevega premisleka bolj kot prezentiranje melodije dejansko glasbeno
pribli evanje osnovni atmosferi besedila. Lebièa zanima ravnovesje med originalnim
glasbenim »tekstom« in odtegovanjem od njegovih konotacij, povezanih z »izgubljeno
idilo«. Original je tako vseprisoten (na ravni strukture in materiala), a paradoksno hkrati
manjka (na osnovni zunanji ravni). Na tak naèin Lebiè potrjuje svojo osnovno misel, da
naj bi bila priredba ljudske pesmi »neke vrste prevod v drug jezik, skozi katerega pa mora
vendarle sijati nepotvorjena prvobitnost«.14 A Lebiè ohranja ob priredbah ljudskih pesmi
nenavadno dihotomijo, saj poleg takšnih umetelnih priredb (podobno kot Visoki rej so
zamišljene še priredbe Fèelica zleiteila, Pesem od zarje in Luba vigred se rodi) ohranja
tudi tip enostavnejše harmonizacije, ki ne posega bistveno v material ljudske pesmi
(Traunièe so ie zalene, Šocej, moj sel, Povej, povej, Zmeraj moram vandrati) – v tem
najbr pozvanja skladateljevo lastno spoznanje o davku romantièni subjektivnosti.
Toda ob tem ne gre spregledati najpomembnejše spremembe v Lebièevem zborovskem
opusu – poveèanemu dele u skladb, ki so v anrskem pogledu nekakšni kri anci med
zborom, kantato, ritualom, vokalno-instrumentalno skladbo in scensko kompozicijo (3).
V takšni vmesnosti gre najbr prepoznati tako Lebièevo odpiranje postmodernistiènim
te njam po sopostavljanju glasbe razliènih provenienc (modernistièni postopki, ljudski
okruški, prvobitna ritualnost, namigi na etnièno glasbo neevropskih narodov) kot tudi
eljo po vsebinskem preseganju preprostih zborovskih del, saj je zdaj uniji med besedo in
glasbo pogosto pridru en še prostorsko-scenski in/ali instrumentalni moment.
Takšne spremembe jasno najavlja e skladba Spomin (1976) za mladinski ali enski zbor,
recitatorja in tolkala, ki je nekakšen povzetek oziroma, po skladateljevih besedah,
»lepljenka« iz glasbe za radijsko igro Drezanje v kamen Franceta Puntarja (1936–2013),
izvajati pa jo je mogoèe na dva naèina, koncertno-statièno ali scensko. V marsikaterem
pogledu skriva skladba, ki ni do ivela pomembnejših ponovitvenih izvedb, zametke
mnogih idej, ki jih bo Lebiè razvil in poglobil v prihodnjih dveh desetletjih, zato se zdi, da
je radijska igra skladatelju nudila medij za preizkušanje doloèenih novosti in tudi za
prestopanje slogovnih ravni. Tako imamo v prvem delu skladbe opravka še za znaèilno
modernistièno zborovsko teksturo, medtem ko nadaljevanje prinaša zmehèano in statièno
harmonsko sliko, v ponavljanju preprostega gradiva pa lahko ugledamo celo nekaj
spogledovanja z minimalizmom. Oboje bo zaznamovalo tudi naslednjo skladateljevo
skladbo, Tangram, tako da lahko najbr upravièeno domnevamo, da je skladatelj v glasbi
za radijsko igro preizkušal zanj nove glasbene postopke in »terene«, ki jih je nato
preèišèene uporabil v delu za komorni orkester.
Zborovska »lepljenka« je sestavljena iz štirih naslovljenih delov, »Samogovora«,
»Pesmi«, »Plesa« in »Kode«, pri èemer je dobršni del prvih treh delov ujet v ponavljalna
14 Zmaga Kumer in Lojze Lebiè, »Ljudska pesem na koncertnem odru«, Grlica 16/1 (1973/74): 16.
78
