Page 80 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana: Jakob Jež (1928-) Tokovi sodobne zborovske glasbe, leto 14, zvezek 29 / Year 14, Issue 29, 2018
P. 80
SBENOPEDAGOŠKI ZBORNIK, 29. zvezek
poudarjajo konzonante in ritmièno komponento. Posamezni obrazci se ponavljajo in
naslojujejo, dokler nad njimi solisti ne vstopajo z »zateglimi glissandi«, v katerih je
mogoèe prepoznati podobno simulacijo arhetipsko ljudskega, kot jo kasneje sreèamo v
Hvalnici svetu. Med solistiènimi glissandi ostali zboristi postopoma prevzamejo drugi
obrazec – èetrttonsko osciliranje okoli tona f, ki je oèitno prevzeto iz drugega dela uvoda
in opravlja funkcijo prehoda.
Nov nastop uvodnega domisleka slu i kot prehod v nov zagovor. Tudi ta nastaja z
naslojevanjem preprostih ritmiènih obrazcev, pri èemer so ti zdaj peti. Vsi obrazci
uporabljajo enako malostopenjsko lestvico (trije toni), le da je vsak transponiran na svojo
tonsko višino in zato skupno zapolnjujejo devettonski prostor. Po dose eni najveèji
gostoti priènejo posamezni obrazci razpadati v izrazitejše melodiène okruške, ki èrpajo iz
za Lebièa znaèilne lestvice, ustvarjene s kombiniranjem celih tonov in poltonov (gl. prim.
1). Melodièni okruški so med glasove razmešèeni kanonièno, motivièno pa so vedno bolj
deljeni in vodijo do viška s kvartno-kvintnimi akordi. Prvemu višku sledi vnovièno
zgošèanje s pomoèjo naslojevanja ritmiènih obrazcev, ki tokrat zajemajo pet razliènih
tonov (d, e, g, a, h), po višku na kvartsekstakordu B-dura pa sledijo vstopi krikov »urok«
in novi improvizacijski obrazci, ki se postopoma ponovno »pretopijo« v material prehoda,
torej èetrttonsko osciliranje okoli tona f. Zadnji urok se motivièno napaja pri uvodnem
domisleku, ki ga postopoma razbijajo ponavljajoèi se obrazci izgovarjanja, glissandov in
breztonskega petja. Ob koncu sledita le še vzklik in kratek izdih, ki naj bi ga pevci ob
izvedbi teatralièno podkrepili – Lebiè namreè v partituro zapiše: »‘… zagovornik dahne
èez desno ramo …’ – tudi pevci storijo tako«. Na ta naèin prevzema skladba tudi
enostavne gledališke prvine in se eli še bolj doloèno pribli ati primarni ritualnosti,
zaklinjanju. Prav takšne geste in številni ponavljajoèi se obrazci, potopljeni v gosto,
mestoma celo aleatorièno teksturo, v resnici slu ijo kot spro ilci semantiènih asociacij in
»mehèalci« modernistiènega hermetizma. Izhod iz krize modernizma se torej ka e v
starodavnem, »moèno« predmodernistiènem izroèilu, kar Lebièa pribli a nekaterim
baltskim zborovskim skladateljem (V. Tormis, B. Kutavièius).
Primer 1: Uporaba umetne lestvice v Uroku.
80
poudarjajo konzonante in ritmièno komponento. Posamezni obrazci se ponavljajo in
naslojujejo, dokler nad njimi solisti ne vstopajo z »zateglimi glissandi«, v katerih je
mogoèe prepoznati podobno simulacijo arhetipsko ljudskega, kot jo kasneje sreèamo v
Hvalnici svetu. Med solistiènimi glissandi ostali zboristi postopoma prevzamejo drugi
obrazec – èetrttonsko osciliranje okoli tona f, ki je oèitno prevzeto iz drugega dela uvoda
in opravlja funkcijo prehoda.
Nov nastop uvodnega domisleka slu i kot prehod v nov zagovor. Tudi ta nastaja z
naslojevanjem preprostih ritmiènih obrazcev, pri èemer so ti zdaj peti. Vsi obrazci
uporabljajo enako malostopenjsko lestvico (trije toni), le da je vsak transponiran na svojo
tonsko višino in zato skupno zapolnjujejo devettonski prostor. Po dose eni najveèji
gostoti priènejo posamezni obrazci razpadati v izrazitejše melodiène okruške, ki èrpajo iz
za Lebièa znaèilne lestvice, ustvarjene s kombiniranjem celih tonov in poltonov (gl. prim.
1). Melodièni okruški so med glasove razmešèeni kanonièno, motivièno pa so vedno bolj
deljeni in vodijo do viška s kvartno-kvintnimi akordi. Prvemu višku sledi vnovièno
zgošèanje s pomoèjo naslojevanja ritmiènih obrazcev, ki tokrat zajemajo pet razliènih
tonov (d, e, g, a, h), po višku na kvartsekstakordu B-dura pa sledijo vstopi krikov »urok«
in novi improvizacijski obrazci, ki se postopoma ponovno »pretopijo« v material prehoda,
torej èetrttonsko osciliranje okoli tona f. Zadnji urok se motivièno napaja pri uvodnem
domisleku, ki ga postopoma razbijajo ponavljajoèi se obrazci izgovarjanja, glissandov in
breztonskega petja. Ob koncu sledita le še vzklik in kratek izdih, ki naj bi ga pevci ob
izvedbi teatralièno podkrepili – Lebiè namreè v partituro zapiše: »‘… zagovornik dahne
èez desno ramo …’ – tudi pevci storijo tako«. Na ta naèin prevzema skladba tudi
enostavne gledališke prvine in se eli še bolj doloèno pribli ati primarni ritualnosti,
zaklinjanju. Prav takšne geste in številni ponavljajoèi se obrazci, potopljeni v gosto,
mestoma celo aleatorièno teksturo, v resnici slu ijo kot spro ilci semantiènih asociacij in
»mehèalci« modernistiènega hermetizma. Izhod iz krize modernizma se torej ka e v
starodavnem, »moèno« predmodernistiènem izroèilu, kar Lebièa pribli a nekaterim
baltskim zborovskim skladateljem (V. Tormis, B. Kutavièius).
Primer 1: Uporaba umetne lestvice v Uroku.
80
