Page 77 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana: Jakob Jež (1928-) Tokovi sodobne zborovske glasbe, leto 14, zvezek 29 / Year 14, Issue 29, 2018
P. 77
Gregor Pompe, ZBOROVSKA USTVARJALNOST LOJZETA LEBIÈA
Slednje lahko obvelja kot posebna znaèilnost Lebièevega in morda celo slovenskega
modernizma – ta nikoli ni radikalen in je skoraj vedno pripet na tradicionalno ozadje. Tega
se Lebiè sam zaveda, saj priznava, da se »pri nas v Sloveniji skladatelji, ki smo ostali doma
[…] nikoli nismo èisto poslovili od romantiène subjektivnosti.«10 Podobna logika odmeva
tudi v skladateljevi misli, da » e sprejemamo sodobno glasbeno znanje in mišljenje, toda v
nas ivijo napori prejšnjih pokoljenj«,11 kar ka e na posebno razmerje med novim,
sodobnim in starim, tradicionalnim. Lebiè prizna, da »se kot de elan tradiciji izmikam
prav zato, ker je v meni premoèna«,12 a hkrati z mislijo, da si ne dela »utvar, da so moji
nazori in dela zasidrani v starem pojmovanju umetniškega, visokega in resnega«13 tudi
jasno razmeji, kateri elementi njegovega ustvarjanja so tradicionalni in kateri bolj izrazito
zavezani modernistiènemu – v iskanju materiala, forme in izraza je tako poudarjeno
zavezan modernistièni logiki, medtem ko na etièni in institucionalni ravni vendarle
priznava nezlomljivo veljavo tradiciji. Prav takšna razpetost nam lahko pojasni, zakaj
Lebiè tudi v èasu, ko s svojimi deli najbolj izrazito sledi modernistiènim inovacijam,
vendarle napiše tudi preprostejšo priredbo ljudske glasbe.
Toda Lebièev opus kljub anrski uravnote enosti slogovno ni enoznaèen, temveè je v
njem mogoèe opaziti jasno razvojno èrto. Ta zadeva tudi zbore, pri èemer izstopajo vsaj tri
zelo razvidne spremembe.
Postopoma tako izginjajo »èiste« anrske in zasedbene razmejitve (1). To je najbolj
znaèilno v povezavi z otroškimi in mladinskimi zbori – èe v prvih dveh obdobjih še
nastajajo »èista« dela za otroške zbore (Dete jezdi na kolenih, Pesem nosaèev ita, Oglas,
Èrn mo ièek), v katerih se skladatelj prilagaja intendiranim izvajalcem tako s
»pedagoško« primerno vsebino kot tudi z zborovskim stavkom, ki je tehnièno prilagojen
in s tem dostopen otroškim zborom, so kasneje dela za mladinski zbor primerna tudi za
enski zbor, kar pomeni, da se skladatelj izogiba ozki funkcionalnosti svojih del. Takšna
dela tako niso veè mišljena »pedagoško« in se v uporabljenih tehnikah, materialih in
vsebinskih poudarkih v nièemer ne razlikujejo“ od del, namenjenih »odraslim« zboristom.
Lebiè na tak naèin poudarja svojo zavezanost misli o tem, da mladih ni potrebno ne
vsebinsko ne tehnièno omejevati, da odloèa pripravljenost za izvedbo, torej notranji
elementi in ne pozunanjeni predsodki o tehniènih zahtevah ali vsebinskih mejah.
Spremembe se dotikajo tudi priredb ljudskih pesmi (2). Lebiè kot sedemnajstletnik
prièenja s priredbo pesmi Ta drum?lca je zvomlana (1951), ki se umešèa v krog tipiènih
enostavnejših priredb ljudskega gradiva, saj vanj posega zelo previdno zgolj s subtilnimi
harmonskimi rešitvami, toda le devet let kasneje se v adaptaciji ljudske pesmi Visoki rej
(tej so dodane še druge) e ka ejo bolj »avanturistièni« znaki, zaradi èesar bi bilo bolj
smiselno kot o priredbi govoriti o svobodni obdelavi. Mešani zbor je zasnovan kot neke
vrste veriga variacij, ki se od osnovne ljudske melodije, sprva samo »okrašene« z
dodatnimi kontrapunktiènimi glasovi in podprte s pedalno harmonijo, vse bolj oddaljujejo
in z znaèilnimi stopnjevanji in kriki vse bolj premikajo v sfero osvobojene modernistiène
10 Lojze Lebiè, Od blizu in daleè (Prevalje: Kulturno društvo Mohorjan,2000), 128.
11 »Ustvarjalne dileme. Lojze Lebiè«, Naši razgledi 16 (1967): 55.
12 Jo ko Kert, »Portreti glasbenikov naše doline«, Koroški fu inar 27/2 (1977): 41.
13 L. Lebiè, Od blizu in daleè, 117.
77
Slednje lahko obvelja kot posebna znaèilnost Lebièevega in morda celo slovenskega
modernizma – ta nikoli ni radikalen in je skoraj vedno pripet na tradicionalno ozadje. Tega
se Lebiè sam zaveda, saj priznava, da se »pri nas v Sloveniji skladatelji, ki smo ostali doma
[…] nikoli nismo èisto poslovili od romantiène subjektivnosti.«10 Podobna logika odmeva
tudi v skladateljevi misli, da » e sprejemamo sodobno glasbeno znanje in mišljenje, toda v
nas ivijo napori prejšnjih pokoljenj«,11 kar ka e na posebno razmerje med novim,
sodobnim in starim, tradicionalnim. Lebiè prizna, da »se kot de elan tradiciji izmikam
prav zato, ker je v meni premoèna«,12 a hkrati z mislijo, da si ne dela »utvar, da so moji
nazori in dela zasidrani v starem pojmovanju umetniškega, visokega in resnega«13 tudi
jasno razmeji, kateri elementi njegovega ustvarjanja so tradicionalni in kateri bolj izrazito
zavezani modernistiènemu – v iskanju materiala, forme in izraza je tako poudarjeno
zavezan modernistièni logiki, medtem ko na etièni in institucionalni ravni vendarle
priznava nezlomljivo veljavo tradiciji. Prav takšna razpetost nam lahko pojasni, zakaj
Lebiè tudi v èasu, ko s svojimi deli najbolj izrazito sledi modernistiènim inovacijam,
vendarle napiše tudi preprostejšo priredbo ljudske glasbe.
Toda Lebièev opus kljub anrski uravnote enosti slogovno ni enoznaèen, temveè je v
njem mogoèe opaziti jasno razvojno èrto. Ta zadeva tudi zbore, pri èemer izstopajo vsaj tri
zelo razvidne spremembe.
Postopoma tako izginjajo »èiste« anrske in zasedbene razmejitve (1). To je najbolj
znaèilno v povezavi z otroškimi in mladinskimi zbori – èe v prvih dveh obdobjih še
nastajajo »èista« dela za otroške zbore (Dete jezdi na kolenih, Pesem nosaèev ita, Oglas,
Èrn mo ièek), v katerih se skladatelj prilagaja intendiranim izvajalcem tako s
»pedagoško« primerno vsebino kot tudi z zborovskim stavkom, ki je tehnièno prilagojen
in s tem dostopen otroškim zborom, so kasneje dela za mladinski zbor primerna tudi za
enski zbor, kar pomeni, da se skladatelj izogiba ozki funkcionalnosti svojih del. Takšna
dela tako niso veè mišljena »pedagoško« in se v uporabljenih tehnikah, materialih in
vsebinskih poudarkih v nièemer ne razlikujejo“ od del, namenjenih »odraslim« zboristom.
Lebiè na tak naèin poudarja svojo zavezanost misli o tem, da mladih ni potrebno ne
vsebinsko ne tehnièno omejevati, da odloèa pripravljenost za izvedbo, torej notranji
elementi in ne pozunanjeni predsodki o tehniènih zahtevah ali vsebinskih mejah.
Spremembe se dotikajo tudi priredb ljudskih pesmi (2). Lebiè kot sedemnajstletnik
prièenja s priredbo pesmi Ta drum?lca je zvomlana (1951), ki se umešèa v krog tipiènih
enostavnejših priredb ljudskega gradiva, saj vanj posega zelo previdno zgolj s subtilnimi
harmonskimi rešitvami, toda le devet let kasneje se v adaptaciji ljudske pesmi Visoki rej
(tej so dodane še druge) e ka ejo bolj »avanturistièni« znaki, zaradi èesar bi bilo bolj
smiselno kot o priredbi govoriti o svobodni obdelavi. Mešani zbor je zasnovan kot neke
vrste veriga variacij, ki se od osnovne ljudske melodije, sprva samo »okrašene« z
dodatnimi kontrapunktiènimi glasovi in podprte s pedalno harmonijo, vse bolj oddaljujejo
in z znaèilnimi stopnjevanji in kriki vse bolj premikajo v sfero osvobojene modernistiène
10 Lojze Lebiè, Od blizu in daleè (Prevalje: Kulturno društvo Mohorjan,2000), 128.
11 »Ustvarjalne dileme. Lojze Lebiè«, Naši razgledi 16 (1967): 55.
12 Jo ko Kert, »Portreti glasbenikov naše doline«, Koroški fu inar 27/2 (1977): 41.
13 L. Lebiè, Od blizu in daleè, 117.
77
