Page 85 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana: Jakob Jež (1928-) Tokovi sodobne zborovske glasbe, leto 14, zvezek 29 / Year 14, Issue 29, 2018
P. 85
Gregor Pompe, ZBOROVSKA USTVARJALNOST LOJZETA LEBIÈA
Pomembna poteza skladbe Fauvel ’86 je torej dru bena kritiènost, ki zaznamuje še dve
drugi podobni skladbi. Hvalnico svetu (1988), v katerih Lebiè poleg zborovskih moèi
ponovno uporablja tudi nekaj inštrumentov, bi lahko razumeli tudi kot nekakšna ekološko
svarilo pred pretiranim zlorabljenjem njenih virov, unièevanja njenih lepot in tudi
nerazpoznavne, mistiène notranje logike. Podobno velja tudi za skladbo Vrtiljak (2006) za
mešani zbor z instrumenti s podnaslovom »Godba na potapljajoèi se ladji«, napisano na
odlomke iz pesmi Mirana Jarca (veèinoma iz pesmi Vrtiljak in ciklusa Godba na
potapljajoèi se ladji). Tokrat je aktualna dru benokritièna ost uperjena v navidezno
vsakdanje potrošništvo, zabavljaštvo, ki prikriva resnico o popolnem nihilizmu (»Kje si,
kje si, Bog, o Bog!?«) in izpraznjenosti sveta, ki tone v siromaštvu povpreènega in
duhovnem vakuumu. Iz tega raste osnovna ideja skladbe, ki je kontrastno razpeta med
razgibanimi, ritmièno, torej »plesno« poudarjenimi odseki in izmiritvenimi mesti, v
katerih je mogoèe najti nekaj kontemplacijskega miru, drugaèe pa je skladba formalno
bolj odprta in zasnovana kot stopnjevalno nizanje odsekov.
Skladba se prièenja s podobnim efektom in materialom kot zbor Upanje, pri èemer je
ponovno mo na scenska izvedba s poèasnim prihajanjem zboristov na oder in
osvetljevanjem odra (besedilo govori: »Zaprimo okna, pri gimo luèi«). Tudi v Vrtiljaku
zboristi neodvisno, polglasno in šepetaje izgovarjajo praktièno celotno besedilo zbora,
temu pa se postopoma pridru ujejo intervencije tolkal, reverberacije nezvoènikov
posameznih solistov in nato tudi solistièno petje v ozkem ambitusu od f do a, dokler
celotni zbor ne dose e unisono tona f. Šele nato predstavi Lebiè osnovni material skladbe
– spet gre za znano lestvico, v kateri se izmenjujeta cel ton in polton. Unisono pozivanje
po zapiranju oken in pri iganju luèi se tako zaustavlja na na videz clustrskih akordih, ki pa
so v resnici samo vertikalni »prevodi« tonov lestvice (d–es–f–ges–as–a). Naslednji odsek
prinaša kontrasten, ritmièno razgiban, »plesni« material: zbor v ostinatnem ritmu
izgovarja besedilo »plešimo, pevajmo, vriskajmo«. Ob ponovni vrnitvi na zaèetni poziv
(»Zaprimo okna, pri gimo luèi«) se Lebiè »vraèa« k lestvici, le da jo zdaj uporabi v
horizontalni, torej melodièni maniri: vsi glasovi so vpeti v postopno dviganje po
»lestviènih« tonih, po dose enem najvišjem akordu pa sledi novo stopnjevanje. Ta se
izvije iz nedoloènega mrmranja solistov in basovskih figur glasbil, v katere se vriva
izgovarjanje besedila, petje na enem tonu, dokler se tekstura ponovno ne zgosti v napetih
akordih. Med krajše tolkalne medigre je ujeto še resignirano spraševanje »Kje si, kje si,
Bog, o Bog!?« v akordih, izpeljanih iz tonov lestvice.
Naslednji odsek ponovno prinaša ritmièno stopnjevanje, torej »plesni« element. Znaèilno
je nizanje razliènih ostinatnih obrazcev v klavirju in tolkalih, nad katerimi se gostijo
dvigajoèe se vokalne figure, dokler skladatelj ne dose e viška na terènih oscilacijah
terènega akorda (gis–h–d–f–a–c–e–g). Sledi spušèanje z glissandom in vnovièno
»iskanje« Boga v nizu funkcijsko nepovezanih trizvokov (F-dur, Es-dur, fis-mol, B-dur),
dokler se tok ne zaustavi na »obogatenem« B-duru, ki slu i kot pedalna harmonija, nad
katero se oglašajo samo še utrinki ritmiènih izgovarjanj »plešimo, rajajmo, vriskajmo« in
solo mezzosoprana s pomenljivim besedilom: »A mo skrivnostno smeje roèico glasbila
vrti in premirno motri neobièajnih ujetnikov ples.« Od tu naprej sledi ponovno spušèanje z
glissandi, ki jasno slika potapljanje ladje, iz katere le še poredko prihajajo ritmièna,
85
Pomembna poteza skladbe Fauvel ’86 je torej dru bena kritiènost, ki zaznamuje še dve
drugi podobni skladbi. Hvalnico svetu (1988), v katerih Lebiè poleg zborovskih moèi
ponovno uporablja tudi nekaj inštrumentov, bi lahko razumeli tudi kot nekakšna ekološko
svarilo pred pretiranim zlorabljenjem njenih virov, unièevanja njenih lepot in tudi
nerazpoznavne, mistiène notranje logike. Podobno velja tudi za skladbo Vrtiljak (2006) za
mešani zbor z instrumenti s podnaslovom »Godba na potapljajoèi se ladji«, napisano na
odlomke iz pesmi Mirana Jarca (veèinoma iz pesmi Vrtiljak in ciklusa Godba na
potapljajoèi se ladji). Tokrat je aktualna dru benokritièna ost uperjena v navidezno
vsakdanje potrošništvo, zabavljaštvo, ki prikriva resnico o popolnem nihilizmu (»Kje si,
kje si, Bog, o Bog!?«) in izpraznjenosti sveta, ki tone v siromaštvu povpreènega in
duhovnem vakuumu. Iz tega raste osnovna ideja skladbe, ki je kontrastno razpeta med
razgibanimi, ritmièno, torej »plesno« poudarjenimi odseki in izmiritvenimi mesti, v
katerih je mogoèe najti nekaj kontemplacijskega miru, drugaèe pa je skladba formalno
bolj odprta in zasnovana kot stopnjevalno nizanje odsekov.
Skladba se prièenja s podobnim efektom in materialom kot zbor Upanje, pri èemer je
ponovno mo na scenska izvedba s poèasnim prihajanjem zboristov na oder in
osvetljevanjem odra (besedilo govori: »Zaprimo okna, pri gimo luèi«). Tudi v Vrtiljaku
zboristi neodvisno, polglasno in šepetaje izgovarjajo praktièno celotno besedilo zbora,
temu pa se postopoma pridru ujejo intervencije tolkal, reverberacije nezvoènikov
posameznih solistov in nato tudi solistièno petje v ozkem ambitusu od f do a, dokler
celotni zbor ne dose e unisono tona f. Šele nato predstavi Lebiè osnovni material skladbe
– spet gre za znano lestvico, v kateri se izmenjujeta cel ton in polton. Unisono pozivanje
po zapiranju oken in pri iganju luèi se tako zaustavlja na na videz clustrskih akordih, ki pa
so v resnici samo vertikalni »prevodi« tonov lestvice (d–es–f–ges–as–a). Naslednji odsek
prinaša kontrasten, ritmièno razgiban, »plesni« material: zbor v ostinatnem ritmu
izgovarja besedilo »plešimo, pevajmo, vriskajmo«. Ob ponovni vrnitvi na zaèetni poziv
(»Zaprimo okna, pri gimo luèi«) se Lebiè »vraèa« k lestvici, le da jo zdaj uporabi v
horizontalni, torej melodièni maniri: vsi glasovi so vpeti v postopno dviganje po
»lestviènih« tonih, po dose enem najvišjem akordu pa sledi novo stopnjevanje. Ta se
izvije iz nedoloènega mrmranja solistov in basovskih figur glasbil, v katere se vriva
izgovarjanje besedila, petje na enem tonu, dokler se tekstura ponovno ne zgosti v napetih
akordih. Med krajše tolkalne medigre je ujeto še resignirano spraševanje »Kje si, kje si,
Bog, o Bog!?« v akordih, izpeljanih iz tonov lestvice.
Naslednji odsek ponovno prinaša ritmièno stopnjevanje, torej »plesni« element. Znaèilno
je nizanje razliènih ostinatnih obrazcev v klavirju in tolkalih, nad katerimi se gostijo
dvigajoèe se vokalne figure, dokler skladatelj ne dose e viška na terènih oscilacijah
terènega akorda (gis–h–d–f–a–c–e–g). Sledi spušèanje z glissandom in vnovièno
»iskanje« Boga v nizu funkcijsko nepovezanih trizvokov (F-dur, Es-dur, fis-mol, B-dur),
dokler se tok ne zaustavi na »obogatenem« B-duru, ki slu i kot pedalna harmonija, nad
katero se oglašajo samo še utrinki ritmiènih izgovarjanj »plešimo, rajajmo, vriskajmo« in
solo mezzosoprana s pomenljivim besedilom: »A mo skrivnostno smeje roèico glasbila
vrti in premirno motri neobièajnih ujetnikov ples.« Od tu naprej sledi ponovno spušèanje z
glissandi, ki jasno slika potapljanje ladje, iz katere le še poredko prihajajo ritmièna,
85
