Page 79 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana: Jakob Jež (1928-) Tokovi sodobne zborovske glasbe, leto 14, zvezek 29 / Year 14, Issue 29, 2018
P. 79
Gregor Pompe, ZBOROVSKA USTVARJALNOST LOJZETA LEBIÈA
znamenja. V »Samogovoru« zbor in tolkala veèinoma ozvoèajo besedilo recitatorja –
skladatelj govori o »fonetièni ilustraciji besedila«.15 Opraviti imamo s šepetanjem,
sikanjem, polglasnim govorjenjem zborovskih solistov, prostim izgovarjanjem besedila,
šumenjem in zavijanjem. Zbor ustvarja skrivnostno zvoèno atmosfero, ki nas navaja na
nekaj oddaljenega, nekaj, kar je skrito v našem spominu. V »Pesmi« se takšen fonetièni
zvoèni svet umakne statièni harmoniji – tonalna podoba je modalna – in to deloma
po ivljajo le gibanja v posameznih glasovih. Statiènost je povezana predvsem z
izenaèenjem vertikale in horizontale: skladatelj na razliène naèine oblikuje v statiène
grozde modalne tone, kar daje hkratni obèutek harmonske negibnosti in melodiène
razgibanosti. Podobno je harmonsko zasnovan sledeèi »Ples«, ki ga na ritmièni ravni
poganja predvsem ponavljajoèi se kratki motiv padajoèih tonov. Ta se najavlja e ob
koncu »Pesmi«, v središèu »Plesa« pa njegovo konstantno ponavljanje v drugem glasu
zbora in tolkalih daje obèutek minimalistiène izèišèenosti, ki jo še krepi modalna
harmonija, prevzeta iz prejšnjega odseka. Isti motiv se prenese v sklepno kodo, kjer
skladatelj ponovno sestavljava nove harmonije iz modalnih tonov in z najveèjo razširitvijo
ambitusa in najveèjo gostoto glasov dosega višek na besedilo »iz vesolja«. Pomiritev je
ponovno v znamenju »minimalistiènega« motiva, nato se tekstura postopoma preveša v
uvodno atmosfero izgovarjanj, šepetanj in labializacij, ki prinašajo prebujene alikvotne
tone, s èimer skladatelj ciklièno zaokro uje skladbo.
Toda pravi premik v smer anrske in vsebinske širitve pomenita skladbi, nastali leta 1986:
Urok in Fauvel ’86. V Uroku se jasen premik ka e e na ravni izbranega besedila – èe je v
zgodnjih obdobjih Lebiè prisegal predvsem na impresionistièna besedila ter se tako
naslonil na tradicijo slovenske pesniške in glasbene moderne (J. Murn Aleksandrov in D.
Kette) ter nato veèjo pozornost namenjal eksistencialistiènim modernistom (D. Zajc, G.
Strniša), se je v Uroku zatekel h kratkim fragmentom ljudskim pesmi, urokom oz.
zagovorom, ki nimajo posebne literarne te e in sporoèilnosti, a izkazujejo s svojimi
nenavadnimi kombinacijami vokalov in ponavljanji visoko stopnjo muzikalnosti. Izbrani
tekst, glasbeni material, njegova obdelava in formalne rešitve jasno namigujejo na idejo
ritualnosti, magiènega zaklinjanja, bli ine s prvinskimi obèutji. Lebiè se skuša torej s
svojo glasbo pribli ati starodavnemu glasbenemu izrazu, èloveško-naravni prvinskosti.
Paradoksno so kompozicijsko najbolj inovativni odseki v resnici poizkusi simulacije
starodavne glasbe.
Forma skladbe je sestavljena iz epizod oziroma posameznih urokov (»Zoper otôk«,
»Zoper kaèji pik«, »Zoper hudo kri«), ki so med seboj povezani preko uvodnega
glasbenega domisleka, ki prevzema celo rondojske poteze in opravlja pomembno
oblikovno funkcijo, saj nastopa praktièno na vseh pomembnih oblikovnih šivih. V skladu
s starodavno prvinskostjo ostaja vokalni ambitus skozi celotno skladbo precej ozek,
posamezni odseki se gradijo predvsem iz ponavljajoèih se ritmiènih obrazcev.
Za uvodni domislek je znaèilen skok èiste kvarte navzgor in v drugem delu poltonsko
kro enje okoli tona es. Prvi zagovor v ospredje postavlja ritmièno dimenzijo: vokalisti
šepetaje izgovarjajo besedilo, pri èemer s priroènimi tolkali (kamenèki ali palèke)
15 Lojze Lebiè, »Spomin«, Grlica 20/3–5 (1978): 46.
79
znamenja. V »Samogovoru« zbor in tolkala veèinoma ozvoèajo besedilo recitatorja –
skladatelj govori o »fonetièni ilustraciji besedila«.15 Opraviti imamo s šepetanjem,
sikanjem, polglasnim govorjenjem zborovskih solistov, prostim izgovarjanjem besedila,
šumenjem in zavijanjem. Zbor ustvarja skrivnostno zvoèno atmosfero, ki nas navaja na
nekaj oddaljenega, nekaj, kar je skrito v našem spominu. V »Pesmi« se takšen fonetièni
zvoèni svet umakne statièni harmoniji – tonalna podoba je modalna – in to deloma
po ivljajo le gibanja v posameznih glasovih. Statiènost je povezana predvsem z
izenaèenjem vertikale in horizontale: skladatelj na razliène naèine oblikuje v statiène
grozde modalne tone, kar daje hkratni obèutek harmonske negibnosti in melodiène
razgibanosti. Podobno je harmonsko zasnovan sledeèi »Ples«, ki ga na ritmièni ravni
poganja predvsem ponavljajoèi se kratki motiv padajoèih tonov. Ta se najavlja e ob
koncu »Pesmi«, v središèu »Plesa« pa njegovo konstantno ponavljanje v drugem glasu
zbora in tolkalih daje obèutek minimalistiène izèišèenosti, ki jo še krepi modalna
harmonija, prevzeta iz prejšnjega odseka. Isti motiv se prenese v sklepno kodo, kjer
skladatelj ponovno sestavljava nove harmonije iz modalnih tonov in z najveèjo razširitvijo
ambitusa in najveèjo gostoto glasov dosega višek na besedilo »iz vesolja«. Pomiritev je
ponovno v znamenju »minimalistiènega« motiva, nato se tekstura postopoma preveša v
uvodno atmosfero izgovarjanj, šepetanj in labializacij, ki prinašajo prebujene alikvotne
tone, s èimer skladatelj ciklièno zaokro uje skladbo.
Toda pravi premik v smer anrske in vsebinske širitve pomenita skladbi, nastali leta 1986:
Urok in Fauvel ’86. V Uroku se jasen premik ka e e na ravni izbranega besedila – èe je v
zgodnjih obdobjih Lebiè prisegal predvsem na impresionistièna besedila ter se tako
naslonil na tradicijo slovenske pesniške in glasbene moderne (J. Murn Aleksandrov in D.
Kette) ter nato veèjo pozornost namenjal eksistencialistiènim modernistom (D. Zajc, G.
Strniša), se je v Uroku zatekel h kratkim fragmentom ljudskim pesmi, urokom oz.
zagovorom, ki nimajo posebne literarne te e in sporoèilnosti, a izkazujejo s svojimi
nenavadnimi kombinacijami vokalov in ponavljanji visoko stopnjo muzikalnosti. Izbrani
tekst, glasbeni material, njegova obdelava in formalne rešitve jasno namigujejo na idejo
ritualnosti, magiènega zaklinjanja, bli ine s prvinskimi obèutji. Lebiè se skuša torej s
svojo glasbo pribli ati starodavnemu glasbenemu izrazu, èloveško-naravni prvinskosti.
Paradoksno so kompozicijsko najbolj inovativni odseki v resnici poizkusi simulacije
starodavne glasbe.
Forma skladbe je sestavljena iz epizod oziroma posameznih urokov (»Zoper otôk«,
»Zoper kaèji pik«, »Zoper hudo kri«), ki so med seboj povezani preko uvodnega
glasbenega domisleka, ki prevzema celo rondojske poteze in opravlja pomembno
oblikovno funkcijo, saj nastopa praktièno na vseh pomembnih oblikovnih šivih. V skladu
s starodavno prvinskostjo ostaja vokalni ambitus skozi celotno skladbo precej ozek,
posamezni odseki se gradijo predvsem iz ponavljajoèih se ritmiènih obrazcev.
Za uvodni domislek je znaèilen skok èiste kvarte navzgor in v drugem delu poltonsko
kro enje okoli tona es. Prvi zagovor v ospredje postavlja ritmièno dimenzijo: vokalisti
šepetaje izgovarjajo besedilo, pri èemer s priroènimi tolkali (kamenèki ali palèke)
15 Lojze Lebiè, »Spomin«, Grlica 20/3–5 (1978): 46.
79
