Page 119 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana: Jakob Jež (1928-) Tokovi sodobne zborovske glasbe, leto 14, zvezek 29 / Year 14, Issue 29, 2018
P. 119
Stojan Kuret, LJUDSKO IZROÈILO SLOVENCEV V ITALIJI ...
odgovornost udejanjiti ta prenos." (Merku, Pavle, 2001, prevod) V veliko zadošèenje mu
je bilo, ko sta mu godec v Reziji in pevec na Sardiniji - “ob moji izvirni glasbi, ki je le z
nekaterimi znaèilnostmi ljudske glasbe, predvsem pa z duhom de ele in njenih ljudi
pomenila moj poklon Reziji in Sardiniji – z istimi besedami povedala: da, to je naša
glasba.” (zap. Kri nar, Franc, 1992). Veèkrat je rad povedal in priznal, da se je raje
zatekal k svojim preprostim prijateljem v beneške hribe,“ki mi s svojo pristnostjo dajejo
veliko veè: dajejo mi notranje ravnovesje, potrjujejo v tisti zavestni èloveènosti, ki jo
ivljenje sredi te pridobitniške današnjosti ogro a. In to še predvsem sredi varnega
kulturnega zapeèkarstva slovenske prestolnice.” (Merku, Pavle, 1983) Bistvo mu je
ostajalo zadr ati vso pristnost ljudskega duha, se najbolj pribli ati muzikalnemu jedru in
znaèilnostim, da bi ga obudil in v novi preobleki predal naprej. Tako kot je o tem e pred
njim razmišljal in zapisal Marij Kogoj: ”O harmonizaciji narodnih napevov se misli, da je
dovolj, èe je le kolikor mogoèe primitivna. Ali v resnici je naloga harmonizatorja podati
umetniški vtis napeva, to je: dati s harmonizacijo napevu priliko, da se poka ejo na
površju vse one toèke, ki so zanj znaèilne." (Kogoj, Marij, 1921)
V samospevih ostaja klavirski dele preprost in bistven: poleg tonalnih in politonalnih
akordov uporablja aglomerate kromatiènih zvokov, zvoènih grozdov. Oba elementa
postaneta nerazdru ljiva v novi celoti, èeprav je melodièna linija od nekdaj ljudsko
enoglasno petje. Pri obdelavah se je zavestno branil strogih metod in je raje uporabljal
razliène tehnike: od preproste harmonizacije do uporabe novih linij, ki so sestavljene iz
prvin in vzorcev samega napeva. Preprièan je bil, da lahko nudijo priredbe ljudskih pesmi
in njihova obdelava sodobni glasbi veliko novih ustvarjalnih mo nosti, obenem pa
vnašajo sve ino in ivljenjskost: ravnovesje minulega s prièevanjem današnjega
sobivanja z dedišèino. Zanimala ga je tako tradicija, iz katere je izhajal, kot vse nove
mo nosti izra anja, ki jih je ponujala avantgarda: spoštovanje do velikih skladateljev
preteklosti in zanimanja do eksperimentov najsodobnejših revolucionarnih tokov, ki so
nanj nedvomno vplivali po letu 1950. Nuja po izra anju in iskanju lastnega jezika ga je
spremljala skozi celo ustvarjalno pot, vedno v iskanju idealne harmonije med novimi
zvoènimi danostmi in klasiènim formalnim ravnovesjem.
119
odgovornost udejanjiti ta prenos." (Merku, Pavle, 2001, prevod) V veliko zadošèenje mu
je bilo, ko sta mu godec v Reziji in pevec na Sardiniji - “ob moji izvirni glasbi, ki je le z
nekaterimi znaèilnostmi ljudske glasbe, predvsem pa z duhom de ele in njenih ljudi
pomenila moj poklon Reziji in Sardiniji – z istimi besedami povedala: da, to je naša
glasba.” (zap. Kri nar, Franc, 1992). Veèkrat je rad povedal in priznal, da se je raje
zatekal k svojim preprostim prijateljem v beneške hribe,“ki mi s svojo pristnostjo dajejo
veliko veè: dajejo mi notranje ravnovesje, potrjujejo v tisti zavestni èloveènosti, ki jo
ivljenje sredi te pridobitniške današnjosti ogro a. In to še predvsem sredi varnega
kulturnega zapeèkarstva slovenske prestolnice.” (Merku, Pavle, 1983) Bistvo mu je
ostajalo zadr ati vso pristnost ljudskega duha, se najbolj pribli ati muzikalnemu jedru in
znaèilnostim, da bi ga obudil in v novi preobleki predal naprej. Tako kot je o tem e pred
njim razmišljal in zapisal Marij Kogoj: ”O harmonizaciji narodnih napevov se misli, da je
dovolj, èe je le kolikor mogoèe primitivna. Ali v resnici je naloga harmonizatorja podati
umetniški vtis napeva, to je: dati s harmonizacijo napevu priliko, da se poka ejo na
površju vse one toèke, ki so zanj znaèilne." (Kogoj, Marij, 1921)
V samospevih ostaja klavirski dele preprost in bistven: poleg tonalnih in politonalnih
akordov uporablja aglomerate kromatiènih zvokov, zvoènih grozdov. Oba elementa
postaneta nerazdru ljiva v novi celoti, èeprav je melodièna linija od nekdaj ljudsko
enoglasno petje. Pri obdelavah se je zavestno branil strogih metod in je raje uporabljal
razliène tehnike: od preproste harmonizacije do uporabe novih linij, ki so sestavljene iz
prvin in vzorcev samega napeva. Preprièan je bil, da lahko nudijo priredbe ljudskih pesmi
in njihova obdelava sodobni glasbi veliko novih ustvarjalnih mo nosti, obenem pa
vnašajo sve ino in ivljenjskost: ravnovesje minulega s prièevanjem današnjega
sobivanja z dedišèino. Zanimala ga je tako tradicija, iz katere je izhajal, kot vse nove
mo nosti izra anja, ki jih je ponujala avantgarda: spoštovanje do velikih skladateljev
preteklosti in zanimanja do eksperimentov najsodobnejših revolucionarnih tokov, ki so
nanj nedvomno vplivali po letu 1950. Nuja po izra anju in iskanju lastnega jezika ga je
spremljala skozi celo ustvarjalno pot, vedno v iskanju idealne harmonije med novimi
zvoènimi danostmi in klasiènim formalnim ravnovesjem.
119
