Page 118 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana: Jakob Jež (1928-) Tokovi sodobne zborovske glasbe, leto 14, zvezek 29 / Year 14, Issue 29, 2018
P. 118
SBENOPEDAGOŠKI ZBORNIK, 29. zvezek
obdelave novih, veèini nepoznanih ljudskih pesmi v izvirnih oblikah in z neštetimi
mo nostmi, pristopi in prijemi.
Zagovarjal je stališèe, da mora ljudski napev ostati v prepisu celosten, ker naj bi le tako
doprinesel potrebno sve ino v sodobno glasbo prav z neštetimi mo nosti in kombinacij, ki
jih nudi njegova obdelava.19 Nihèe se ni še tako vneto zavzel za slovensko ljudsko pesem,
da bi jo pribli al koncertnemu odru in njegovim zahtevam ter s sve o sodobno govorico
odprl vrata novemu pristopu in obdelavi ljudskega gradiva. Merku se je zavedal in
nasprotoval siromašenju ter izrabljanju ljudske motivike v imenu ljudskosti, širjenja in
razprodajanja narodno zabavne glasbe, ki nima z ljudskim nièesar. Zavzemal se je za
pristnost in ostajal zvest izroèilu, ki mu je bilo zaupano prav od tako pristnih in iskrenih
ljudi. Ni iskal samovšeènih priredb ali poceni predajanja zapeljivih in nenavadno lepih
ljudskih melodij. Nasprotno, skušal jim je podpisati najkvalitetnejšo in vèasih tudi
tehnièno zahtevno ter na prvi pogled nenavadno in nepristno spremljavo (predvsem v
samospevih), kontrapunkt ali harmonizacijo. Ko je pustil izvirno temo nedotaknjeno, ji je
dajal takò pravo luè, jo izpostavil, ji ustvaril prostor in s tem mo nost, da izpoje svojo
prvinskost, èarobno milino preprostosti in iskrene zaverovanosti. Ustvaril je umetniška
dela, iz katerih seva ljudski kolorit, v katerem se ljudska elementarnost in individualna
ustvarjalna moè avtorja zdru ujeta v izvirno izoblikovana, premišljeno in domiselno
zgrajena dela. “Zbiranje ljudskega materiala mu”, kot je zapisal Marko Kravos “ni
predstavljalo le dokaz etniène prisotnosti, ki jo je treba kot javno dobro zavarovati, ji
omogoèati ivo okolje in dialog. Ob tem ga je ta dedišèina tudi osebno navdihovala s svojo
preprostostjo in èloveèansko pristnostjo, na katerih je tudi sam temeljil svojo umetnost in
odnos do sodobnih ustvarjalnih tokov.” (Kravos, Marko, 2014) Zavedal se je svojih
dejanj, ko se je kot skladatelj loteval presajanja neke ljudske melodije z nameni, ki so
drugaèni od dru abnih vzorcev, ki jih vsebuje ljudska glasba: ”Izvzeta je iz izvirnega
socialnega okolja in sledi namenom, ki so od onih oddaljeni celo veènost. […] Skladatelj
se lahko giblje po razliènih podroèjih, lahko lasten zvoèni material kri a z drugimi, lahko
kola tehniko uporabi na sodoben naèin ali pa z razliènimi stili in jeziki. […] Predmet tega
razmišljanja je izkljuèno odnos med ljudsko matrico neke melodije in njeno vnovièno
uporabo na podroèju umetne glasbe, kar pomeni, da je skladateljeva naloga in
19 “Skozi Ramovša, Petriæa, Lebièa, Je a, Bo ièa, Stibilja in mnoge druge je tudi slovenska avantgarda
do ivela svojo parabolo. In svoj èas[…] Èe so šestdeseta leta pomenila v Evropi magièen trenutek poljske
avantgarde, pomenijo sedemdeseta leta èas vzpona jugoslovanske avantgarde na svetovnem odru, pri
kateri so imeli Slovenci in Hrvatje levji dele . Toda èas avantgarde se je iztekel […] Med rešitvami me
danes zanima predvsem ena: presaditev ljudske glasbe v novo kulturno posodo. Oplajanje pri koreninah
(naše) nacionalne glasbene kulture […] Ne gre samo za razmerje med skladateljem in slovensko ljudsko
pesmijo, za njeno prirejanje ali preoblikovanje. Gre v mnogo širšem smislu za razmerje med skladateljem
in slovensko ljudsko glasbo. Naša etnomuzikologija je zelo mlada veda: veèina skladateljev pozna malo in
slabo slovensko ljudsko glasbo. Toda samo skladatelji, ki se resno spoprimejo z ljudsko glasbo, jo
študirajo, se ji posveèajo, znajo skozi njo razkrivati korenine slovenske ljudske kulture (to pomeni
razkrivati drugo stran lune slovenske zgodovine!), bojo znali nahraniti slovensko umetniško glasbo s
prvinskim mozgom slovenske ljudske glasbe. Med predstavniki mojega rodu je po dolgoletnem delu pri
etnomuzikološkem institutu in predvsem na terenu to odlièno opravil Uroš Krek […] Ni ga recepta, po
katerem naj bi pristopili k taki operaciji: paè pa je pred tabo meja, ki je ne smeš prestopiti. To je meja
spoštovanja prvinskih znaèilnosti slovenske ljudske glasbe. Zato jo moraš poznati, poznati moraš njene
ive nosilce in dru beni ambient, v katerem je ta glasba ivela oziroma tu in tam zaenkrat še ivi. Le s tem
pogojem bo skladatelj potem svoboden, da si izbere pot in naèin, ki mu ustreza. Potem bo odprta vsaka pot
od preproste predelave do svobodnega preoblikovanja, potem bo vse odvisno od skladateljeve
sposobnosti in izrazne nuje.” (Merku, Pavle, 1983)
118
obdelave novih, veèini nepoznanih ljudskih pesmi v izvirnih oblikah in z neštetimi
mo nostmi, pristopi in prijemi.
Zagovarjal je stališèe, da mora ljudski napev ostati v prepisu celosten, ker naj bi le tako
doprinesel potrebno sve ino v sodobno glasbo prav z neštetimi mo nosti in kombinacij, ki
jih nudi njegova obdelava.19 Nihèe se ni še tako vneto zavzel za slovensko ljudsko pesem,
da bi jo pribli al koncertnemu odru in njegovim zahtevam ter s sve o sodobno govorico
odprl vrata novemu pristopu in obdelavi ljudskega gradiva. Merku se je zavedal in
nasprotoval siromašenju ter izrabljanju ljudske motivike v imenu ljudskosti, širjenja in
razprodajanja narodno zabavne glasbe, ki nima z ljudskim nièesar. Zavzemal se je za
pristnost in ostajal zvest izroèilu, ki mu je bilo zaupano prav od tako pristnih in iskrenih
ljudi. Ni iskal samovšeènih priredb ali poceni predajanja zapeljivih in nenavadno lepih
ljudskih melodij. Nasprotno, skušal jim je podpisati najkvalitetnejšo in vèasih tudi
tehnièno zahtevno ter na prvi pogled nenavadno in nepristno spremljavo (predvsem v
samospevih), kontrapunkt ali harmonizacijo. Ko je pustil izvirno temo nedotaknjeno, ji je
dajal takò pravo luè, jo izpostavil, ji ustvaril prostor in s tem mo nost, da izpoje svojo
prvinskost, èarobno milino preprostosti in iskrene zaverovanosti. Ustvaril je umetniška
dela, iz katerih seva ljudski kolorit, v katerem se ljudska elementarnost in individualna
ustvarjalna moè avtorja zdru ujeta v izvirno izoblikovana, premišljeno in domiselno
zgrajena dela. “Zbiranje ljudskega materiala mu”, kot je zapisal Marko Kravos “ni
predstavljalo le dokaz etniène prisotnosti, ki jo je treba kot javno dobro zavarovati, ji
omogoèati ivo okolje in dialog. Ob tem ga je ta dedišèina tudi osebno navdihovala s svojo
preprostostjo in èloveèansko pristnostjo, na katerih je tudi sam temeljil svojo umetnost in
odnos do sodobnih ustvarjalnih tokov.” (Kravos, Marko, 2014) Zavedal se je svojih
dejanj, ko se je kot skladatelj loteval presajanja neke ljudske melodije z nameni, ki so
drugaèni od dru abnih vzorcev, ki jih vsebuje ljudska glasba: ”Izvzeta je iz izvirnega
socialnega okolja in sledi namenom, ki so od onih oddaljeni celo veènost. […] Skladatelj
se lahko giblje po razliènih podroèjih, lahko lasten zvoèni material kri a z drugimi, lahko
kola tehniko uporabi na sodoben naèin ali pa z razliènimi stili in jeziki. […] Predmet tega
razmišljanja je izkljuèno odnos med ljudsko matrico neke melodije in njeno vnovièno
uporabo na podroèju umetne glasbe, kar pomeni, da je skladateljeva naloga in
19 “Skozi Ramovša, Petriæa, Lebièa, Je a, Bo ièa, Stibilja in mnoge druge je tudi slovenska avantgarda
do ivela svojo parabolo. In svoj èas[…] Èe so šestdeseta leta pomenila v Evropi magièen trenutek poljske
avantgarde, pomenijo sedemdeseta leta èas vzpona jugoslovanske avantgarde na svetovnem odru, pri
kateri so imeli Slovenci in Hrvatje levji dele . Toda èas avantgarde se je iztekel […] Med rešitvami me
danes zanima predvsem ena: presaditev ljudske glasbe v novo kulturno posodo. Oplajanje pri koreninah
(naše) nacionalne glasbene kulture […] Ne gre samo za razmerje med skladateljem in slovensko ljudsko
pesmijo, za njeno prirejanje ali preoblikovanje. Gre v mnogo širšem smislu za razmerje med skladateljem
in slovensko ljudsko glasbo. Naša etnomuzikologija je zelo mlada veda: veèina skladateljev pozna malo in
slabo slovensko ljudsko glasbo. Toda samo skladatelji, ki se resno spoprimejo z ljudsko glasbo, jo
študirajo, se ji posveèajo, znajo skozi njo razkrivati korenine slovenske ljudske kulture (to pomeni
razkrivati drugo stran lune slovenske zgodovine!), bojo znali nahraniti slovensko umetniško glasbo s
prvinskim mozgom slovenske ljudske glasbe. Med predstavniki mojega rodu je po dolgoletnem delu pri
etnomuzikološkem institutu in predvsem na terenu to odlièno opravil Uroš Krek […] Ni ga recepta, po
katerem naj bi pristopili k taki operaciji: paè pa je pred tabo meja, ki je ne smeš prestopiti. To je meja
spoštovanja prvinskih znaèilnosti slovenske ljudske glasbe. Zato jo moraš poznati, poznati moraš njene
ive nosilce in dru beni ambient, v katerem je ta glasba ivela oziroma tu in tam zaenkrat še ivi. Le s tem
pogojem bo skladatelj potem svoboden, da si izbere pot in naèin, ki mu ustreza. Potem bo odprta vsaka pot
od preproste predelave do svobodnega preoblikovanja, potem bo vse odvisno od skladateljeve
sposobnosti in izrazne nuje.” (Merku, Pavle, 1983)
118
