Page 38 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 9, zvezek 18 / Year 9, Issue 18, 2013
P. 38
AN ADAMIÈ (1912–1995)
brigade 18. (partizanske) divizije (delovala je tudi v hrvaškem zaledju Gorskega Kotarja)
premešèen v Glavni štab Narodnoosvobodilne vojske (dalje GŠ NOV) in Partizanskih
odredov Slovenije (dalje POS). Tam je postal pomoènik propagandnega oddelka in od tu
naprej se je »mojstrova« pot v glasbenem pogledu samo še dvigala in se ni tako rekoè
nikoli veè pretrgala. Èetudi je bila njegova primarna naloga ustanovitev partizanske
godbe, je sam izjavil, da prav o tem ni imel kakšnega posebnega pojma (Pred vojno je igral
tudi trobento!).2
O skladateljskih zaèetkih pravi: »[…] Moja skladateljska kariera se je zaèela v
partizanih, kjer nismo imeli niti not, niti papirja. Brigade so dobile papir, fantje so
naèrtali notne sisteme, jaz sem pa pisal enkrat kot Verdi, drugiè kot Èajkovski, èeprav bi
se najbr oba v grobu obrnila, èe bi me slišala. Toda najsi so bili inštrumenti, glasba in
glasbeniki kakršnikoli, zavest, da imamo lastno godbo na pihala, ki jo ima sicer le redna
vojska, je moralno prav dobro uèinkovala. In tako smo z Godbo Glavnega štaba, ki je
obstajala skoraj izkljuèno iz invalidov in ranjenih borcev, tudi nekaj prispevali k skupni
borbi. V partizanih sem bil sicer najprej mitraljezec (partizansko ime Gregor) v
Ljubljanski oz. X. narodnoosvobodilni-udarni brigadi. Sovra ni rafali so me temeljito
zdelali blizu Ilove gore, moja dva pomoènika sta ostala na bojišèu […]«.3 Poleg številnih
priredb je Adamiè med vojno e napisal prve polke in uverture za vojaško godbo –
imenoval jih je »vojaške pesmi(-ce)« – ki pa se, razen izjem, al, niso ohranile.4 V èasu
NOB, ko je bil B. Adamiè dirigent Godbe GŠ NOV in POS, se je kmalu izkazal kot odlièen
skladatelj za potrebe vojnega èasa, nekatere skladbe pa imajo tudi veè umetniškega
naboja, kot pravi zapis: »[…] V obdobju NOB, ko je Bojan Adamiè kot partizan vodil
najrazliènejše glasbene skupine – od zborov do pihalnih orkestrov - so nastala tudi
njegova najbolj tenkoèutna komorna dela […].«5 Mednje zagotovo sodita najmanj dve
(ugotovljeni) deli, in sicer za komorno zasedbo, za violino in klavir: Mesec (= Noè) na
Travni gori in Variacije na temo »Naglo puške smo zgrabili«6 (oboje 1944). Obe
omenjeni deli iz drugega obdobja naše NOB (1943–45) sodita v vrsto tistih glasbenih
umetnin, ki jim še dandanes pripisujemo poleg primarne utilitaristiène funkcije tudi
umetnostno. Umetnostna funkcija pa se ni vedno ujemala z anga iranimi idejnimi kriteriji,
zato ji je pripisati še višje estetske, tj. umetnostne kriterije. Ker je tudi (slovenska) glasba v
NOB slu ila doloèenemu namenu oz. celotnemu narodovemu poslanstvu in zato tudi v
nobenem od nakazanih primerov ni bila sama sebi namen, je bila še vedno do skrajnosti
anga irana. Zato prav te, kvalitetnejše kompozicije tistega èasa, zdr e vso umetnostno
(glasbeno) kritiko; tudi obe omenjeni Adamièevi deli.
Od poletja 1943 do pomladi 1945 je 12 slovenskih partizanskih skladateljev napisalo
prek 50 samospevov. Med njimi je bil tudi B. Adamiè, ki je napisal dva partizanska
samospeva: Zdravo, tovariš (na bes. Toneta Seliškarja) in Pesem talcev/Talcem (Karel
Destovnik - Kajuh). Gre za skladateljeve tovrstne kompozicijske prvence. Tako je
razumeti precejšnjo Adamièevo previdnost v gradnji, upoštevanje tonalnosti, znaèilnosti
harmonskih zvez in podobno. Od obeh zagotovo izstopa samospev Zdravo, tovariš. Bolj
2 Prim. Bojan Adamiè, »Sjeæanja na moj rad …«, Muzika i muzièari u NOB, Zbornik seæanja. Beograd:
SOKOJ, SUMUJ, SUMPJ, SUOUJI, SOREUJ, 1982, str. 15–16.
3 Prav tam, str. 17.
4 Prim. Janez Martinc, »Bojan Adamiè sedemdesetletnik«, Delo, 5. 6. 1982, str. 5.
5 Prav tam.
6 Rokopis in prepis partov za violino in klavir hrani Glasbena zbirka NUK, fond Bojan Adamiè.
38
brigade 18. (partizanske) divizije (delovala je tudi v hrvaškem zaledju Gorskega Kotarja)
premešèen v Glavni štab Narodnoosvobodilne vojske (dalje GŠ NOV) in Partizanskih
odredov Slovenije (dalje POS). Tam je postal pomoènik propagandnega oddelka in od tu
naprej se je »mojstrova« pot v glasbenem pogledu samo še dvigala in se ni tako rekoè
nikoli veè pretrgala. Èetudi je bila njegova primarna naloga ustanovitev partizanske
godbe, je sam izjavil, da prav o tem ni imel kakšnega posebnega pojma (Pred vojno je igral
tudi trobento!).2
O skladateljskih zaèetkih pravi: »[…] Moja skladateljska kariera se je zaèela v
partizanih, kjer nismo imeli niti not, niti papirja. Brigade so dobile papir, fantje so
naèrtali notne sisteme, jaz sem pa pisal enkrat kot Verdi, drugiè kot Èajkovski, èeprav bi
se najbr oba v grobu obrnila, èe bi me slišala. Toda najsi so bili inštrumenti, glasba in
glasbeniki kakršnikoli, zavest, da imamo lastno godbo na pihala, ki jo ima sicer le redna
vojska, je moralno prav dobro uèinkovala. In tako smo z Godbo Glavnega štaba, ki je
obstajala skoraj izkljuèno iz invalidov in ranjenih borcev, tudi nekaj prispevali k skupni
borbi. V partizanih sem bil sicer najprej mitraljezec (partizansko ime Gregor) v
Ljubljanski oz. X. narodnoosvobodilni-udarni brigadi. Sovra ni rafali so me temeljito
zdelali blizu Ilove gore, moja dva pomoènika sta ostala na bojišèu […]«.3 Poleg številnih
priredb je Adamiè med vojno e napisal prve polke in uverture za vojaško godbo –
imenoval jih je »vojaške pesmi(-ce)« – ki pa se, razen izjem, al, niso ohranile.4 V èasu
NOB, ko je bil B. Adamiè dirigent Godbe GŠ NOV in POS, se je kmalu izkazal kot odlièen
skladatelj za potrebe vojnega èasa, nekatere skladbe pa imajo tudi veè umetniškega
naboja, kot pravi zapis: »[…] V obdobju NOB, ko je Bojan Adamiè kot partizan vodil
najrazliènejše glasbene skupine – od zborov do pihalnih orkestrov - so nastala tudi
njegova najbolj tenkoèutna komorna dela […].«5 Mednje zagotovo sodita najmanj dve
(ugotovljeni) deli, in sicer za komorno zasedbo, za violino in klavir: Mesec (= Noè) na
Travni gori in Variacije na temo »Naglo puške smo zgrabili«6 (oboje 1944). Obe
omenjeni deli iz drugega obdobja naše NOB (1943–45) sodita v vrsto tistih glasbenih
umetnin, ki jim še dandanes pripisujemo poleg primarne utilitaristiène funkcije tudi
umetnostno. Umetnostna funkcija pa se ni vedno ujemala z anga iranimi idejnimi kriteriji,
zato ji je pripisati še višje estetske, tj. umetnostne kriterije. Ker je tudi (slovenska) glasba v
NOB slu ila doloèenemu namenu oz. celotnemu narodovemu poslanstvu in zato tudi v
nobenem od nakazanih primerov ni bila sama sebi namen, je bila še vedno do skrajnosti
anga irana. Zato prav te, kvalitetnejše kompozicije tistega èasa, zdr e vso umetnostno
(glasbeno) kritiko; tudi obe omenjeni Adamièevi deli.
Od poletja 1943 do pomladi 1945 je 12 slovenskih partizanskih skladateljev napisalo
prek 50 samospevov. Med njimi je bil tudi B. Adamiè, ki je napisal dva partizanska
samospeva: Zdravo, tovariš (na bes. Toneta Seliškarja) in Pesem talcev/Talcem (Karel
Destovnik - Kajuh). Gre za skladateljeve tovrstne kompozicijske prvence. Tako je
razumeti precejšnjo Adamièevo previdnost v gradnji, upoštevanje tonalnosti, znaèilnosti
harmonskih zvez in podobno. Od obeh zagotovo izstopa samospev Zdravo, tovariš. Bolj
2 Prim. Bojan Adamiè, »Sjeæanja na moj rad …«, Muzika i muzièari u NOB, Zbornik seæanja. Beograd:
SOKOJ, SUMUJ, SUMPJ, SUOUJI, SOREUJ, 1982, str. 15–16.
3 Prav tam, str. 17.
4 Prim. Janez Martinc, »Bojan Adamiè sedemdesetletnik«, Delo, 5. 6. 1982, str. 5.
5 Prav tam.
6 Rokopis in prepis partov za violino in klavir hrani Glasbena zbirka NUK, fond Bojan Adamiè.
38
