Page 151 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 9, zvezek 18 / Year 9, Issue 18, 2013
P. 151
dimir Frantar, POPEVKA IN BOJAN ADAMIÈ
Vladimir Frantar
Ljubljana
POPEVKA IN BOJAN ADAMIÈ
Vsestranski Bojan Adamiè je bil – ob vsem drugem – utemeljitelj slovenske popevke in
tudi eden od pomembnih ustvarjalcev in poustvarjalcev te glasbene zvrsti, ne le v
Sloveniji, ampak v celotni nekdanji Jugoslaviji. V svojem zadnjem ustvarjalnem obdobju
se je posvetil predvsem šansonu. Ne vedno, a vèasih je kar malo te ko loèiti popevko od
šansona, vendar je to opravila strokovnjakinja za šanson - Meri Avsenak. Iz zapušèine, ki
jo hrani arhiv Radia Slovenija, je po svojih izkušnjah in poznavanju odbrala in predstavila
Adamièeve šansone, njegovim popevkam - teh je v arhivu Radia Slovenija ohranjenih
nekaj èez sto, èeprav jih je Adamiè gotovo napisal mnogo veè – sem se posvetil sam.1 Ta
glasbena zvrst pri nas ni imela vedno takega ugleda, kot ga ima dandanes, ko smo e slavili
petdeseto obletnico festivala Slovenska popevka, najelitnejše tovrstne prireditve v naši
dr avi. Slovar slovenskega knji nega jezika jo oznaèuje najprej kot »vokalno skladbo v
popularnem ritmu z vsebinsko nezahtevnim besedilom«, potem pa še kot »umetniško
nezahtevno pesem«. Sprva so bila besedila res bolj »nezahtevna«, ko pa so jih zaèeli pisati
priznani pesniki, se je situacija spremenila. Marsikatero besedilo lahko deklamiramo kot
poezijo ali pa je glasba za popevko oziroma za šanson nastala na e napisano umetniško
pesem.
Prave vrednote, tako v glasbi kot v besedilih, so se v slovenski popevki pokazale z
rojstvom festivala Slovenska popevka (Bled, 1962); e na prvem so posvetili veliko
pozornost besedilom ( al ne vsem!) in za eno od nagrajenih pesmi (Zvezde padajo v noè na
glasbo Vilka in Slavka Avsenika) je napisal tekst pesnik Ciril Zlobec, uveljavljati pa se je
zaèenjal tudi Gregor Strniša (Glas stare ure, Zemlja pleše), ki je dobil celo nagrado za
Zemlja pleše na glasbo Mojmira Sepeta. Ljudje so vesele vi e prav gotovo prepevali e
davno, ob delu, ob veselih prilo nostih, kot so bile poroke ali rojstva, a popevka ima lahko
tudi resno ali celo alostno vsebino in melodijo. Lahko bi napisali celo poglavje o izvoru
naše popevke. Prav gotovo se je razvijala iz narodne pesmi, kasneje iz odlomkov in arij
spevoiger ter operet. Na njen razvoj so br èas vplivali tudi nemški šlagerji, francoski
šansoni, italijanske kancone pa tudi jazz, ki se je pri nas pojavil e v èasu pred drugo
svetovno vojno in predvsem po njej, ko je veljal še za »pregrešnega« in malone
prepovedanega, saj naj bi bil sad »gnilega« zahoda.
Leta 1928 so v Ljubljani ustanovili slovenski Radio z bogatim glasbenim programom.
Seveda so takrat oddaje potekale »v ivo«. Nastopali so tudi znani operni pevci, ki gotovo
niso prepevali le zahtevnih opernih arij, ampak tudi kakšno lahkotnejšo pesem, operetno
ali kancono. Tedaj sta se s svojimi pesmicami, zbadljivkami in kupleti e pojavila Je ek in
1 Za pomoè se zahvaljujem naslednjim sodelavcem: Meri Avsenak, bivši urednici z Radia Slovenija
(popevke iz arhiva Radia Slovenija), Andreju Baši, direktorju festivala MIK (festival Melodije Istre in
Kvarnerja), Beti Jurkoviè, pevki in skladateljici, ki mi je prva pripovedovala o pomenu Bojana Adamièa
na festivalu MIK in o njegovi ljubezni do istrskega melosa ter me napotila na festivalskega direktorja
Bašo, Samu Kolerju, profesorju z Gimnazije Be igrad (pesmi z nateèajev za Popevko Evrovizije), prof.
Stjepanu Mihaljincu, skladatelju in dirigentu iz Zagreba, dolgoletnemu direktorju festivala v Krapini
(Kajkavska popevka), Marcu Mosci, profesorju iz Bologne (za podatke o festivalu Melodije morja in
sonca), Mag. Domnu Prezlju, Glasbena zbirka NUK (za podatke iz zbirke NUK in iz Adamièevega arhiva,
predanega NUK) in Dušanu Toma ièu, avtorju knjige Festival Vesela jesen 1962–1997.
151
Vladimir Frantar
Ljubljana
POPEVKA IN BOJAN ADAMIÈ
Vsestranski Bojan Adamiè je bil – ob vsem drugem – utemeljitelj slovenske popevke in
tudi eden od pomembnih ustvarjalcev in poustvarjalcev te glasbene zvrsti, ne le v
Sloveniji, ampak v celotni nekdanji Jugoslaviji. V svojem zadnjem ustvarjalnem obdobju
se je posvetil predvsem šansonu. Ne vedno, a vèasih je kar malo te ko loèiti popevko od
šansona, vendar je to opravila strokovnjakinja za šanson - Meri Avsenak. Iz zapušèine, ki
jo hrani arhiv Radia Slovenija, je po svojih izkušnjah in poznavanju odbrala in predstavila
Adamièeve šansone, njegovim popevkam - teh je v arhivu Radia Slovenija ohranjenih
nekaj èez sto, èeprav jih je Adamiè gotovo napisal mnogo veè – sem se posvetil sam.1 Ta
glasbena zvrst pri nas ni imela vedno takega ugleda, kot ga ima dandanes, ko smo e slavili
petdeseto obletnico festivala Slovenska popevka, najelitnejše tovrstne prireditve v naši
dr avi. Slovar slovenskega knji nega jezika jo oznaèuje najprej kot »vokalno skladbo v
popularnem ritmu z vsebinsko nezahtevnim besedilom«, potem pa še kot »umetniško
nezahtevno pesem«. Sprva so bila besedila res bolj »nezahtevna«, ko pa so jih zaèeli pisati
priznani pesniki, se je situacija spremenila. Marsikatero besedilo lahko deklamiramo kot
poezijo ali pa je glasba za popevko oziroma za šanson nastala na e napisano umetniško
pesem.
Prave vrednote, tako v glasbi kot v besedilih, so se v slovenski popevki pokazale z
rojstvom festivala Slovenska popevka (Bled, 1962); e na prvem so posvetili veliko
pozornost besedilom ( al ne vsem!) in za eno od nagrajenih pesmi (Zvezde padajo v noè na
glasbo Vilka in Slavka Avsenika) je napisal tekst pesnik Ciril Zlobec, uveljavljati pa se je
zaèenjal tudi Gregor Strniša (Glas stare ure, Zemlja pleše), ki je dobil celo nagrado za
Zemlja pleše na glasbo Mojmira Sepeta. Ljudje so vesele vi e prav gotovo prepevali e
davno, ob delu, ob veselih prilo nostih, kot so bile poroke ali rojstva, a popevka ima lahko
tudi resno ali celo alostno vsebino in melodijo. Lahko bi napisali celo poglavje o izvoru
naše popevke. Prav gotovo se je razvijala iz narodne pesmi, kasneje iz odlomkov in arij
spevoiger ter operet. Na njen razvoj so br èas vplivali tudi nemški šlagerji, francoski
šansoni, italijanske kancone pa tudi jazz, ki se je pri nas pojavil e v èasu pred drugo
svetovno vojno in predvsem po njej, ko je veljal še za »pregrešnega« in malone
prepovedanega, saj naj bi bil sad »gnilega« zahoda.
Leta 1928 so v Ljubljani ustanovili slovenski Radio z bogatim glasbenim programom.
Seveda so takrat oddaje potekale »v ivo«. Nastopali so tudi znani operni pevci, ki gotovo
niso prepevali le zahtevnih opernih arij, ampak tudi kakšno lahkotnejšo pesem, operetno
ali kancono. Tedaj sta se s svojimi pesmicami, zbadljivkami in kupleti e pojavila Je ek in
1 Za pomoè se zahvaljujem naslednjim sodelavcem: Meri Avsenak, bivši urednici z Radia Slovenija
(popevke iz arhiva Radia Slovenija), Andreju Baši, direktorju festivala MIK (festival Melodije Istre in
Kvarnerja), Beti Jurkoviè, pevki in skladateljici, ki mi je prva pripovedovala o pomenu Bojana Adamièa
na festivalu MIK in o njegovi ljubezni do istrskega melosa ter me napotila na festivalskega direktorja
Bašo, Samu Kolerju, profesorju z Gimnazije Be igrad (pesmi z nateèajev za Popevko Evrovizije), prof.
Stjepanu Mihaljincu, skladatelju in dirigentu iz Zagreba, dolgoletnemu direktorju festivala v Krapini
(Kajkavska popevka), Marcu Mosci, profesorju iz Bologne (za podatke o festivalu Melodije morja in
sonca), Mag. Domnu Prezlju, Glasbena zbirka NUK (za podatke iz zbirke NUK in iz Adamièevega arhiva,
predanega NUK) in Dušanu Toma ièu, avtorju knjige Festival Vesela jesen 1962–1997.
151
