Page 148 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 9, zvezek 18 / Year 9, Issue 18, 2013
P. 148
AN ADAMIÈ (1912–1995)
Butnskala (1985, re ija Franci Slak) ali zgodba o parodiji in groteski
Slika 7: prizor iz filma Butnskala (1985).
Morda je to najbolj svojevrsten film, h kateremu je pristopil Adamiè. V vsej zgodovini
njegovih partitur ga ni primera, kjer bi ponudil tako heterogeno glasbeno misel kakor prav
v tem filmu. Ker gre za komedijo, je jasno, da so v partituri komièni elementi – Adamiè jih
dose e vedno kot nekakšen glasbeni anti-element sliki. Ukvarja se predvsem s stilnimi
drugaènostmi (komentarji), kar pomeni, da dramatiènost zamenja za lahkotnost, ironijo za
pompoznosti in tragiko s komiènostjo. Vendar je šel Adamiè še nekoliko dalje – v glasbeni
jezik je ujel tudi enigmatiènost in grotesknost filmskih likov, ki se gibljejo ( ivijo,
delujejo) v popolnoma »drugem« svetu, kakor bi prièakovali. Filmska glasba tako ne more
biti interpretatorka dogajanja (èeprav bi lahko rekli, da mestoma prav to je), temveè mora
vsebovati tiste druge elemente, ki jih slika ne izpolnjuje – recimo misel gledalca ob
doloèenem prizoru ali pa komentar poanti, ki je bila izreèena, kot na primer namig. Prav
slednje je vsekakor v filmu Butnskala nekaj, kar deluje skoraj nenehno – predvsem v
besedilnem svetu filma. Z nekakšno »montypythonsko« dr o, zmedeno dinamiko in
skrajno absurdnimi kombinacijami komentarjev filmske stekline s solo glasbenimi vlo ki,
se Adamiè spopada v dialogu s svojo glasbo in filmskim dogajanjem. Je zaletavanje z
glavo v skalo šport, ali pa le manever tistih, ki morajo (in elijo) poskusiti še kaj novega?
Filmska partitura pospremi pravzaprav vsak »skok« z drugaèno idejo, vse pa lepo
pospravi v šopek ironije, s katero nenehno zabava, izpolnjuje vrzeli in poganja cirkus
»butnskale« naprej. Adamiè ponudi glasbene teme »eminance«, pa »profesorja«, pa
»Kralja«, pa tudi doloèenim dejanjem, kot so vhod v tajne prostore, odhodi na sestanke, pa
v »sprejemnico«; potem to, èemur reèejo v filmu »v kraju samem«, razkol med resniènim
in sanjskim svetom. Prav tako je »Valentinèiè« lik, ki se Adamièevi partituri poda kot
dodatna nota, s katero tudi »Fanèi« razpolaga – glasbena melodrama se vedno izpoje v
»duševni terapiji« zvoènega in glasbenega uèinka, »levjega« skoka na glavo – seveda v
skalo. Pridušeni zvok trobente pa celotno ironijo zalepi.
148
Butnskala (1985, re ija Franci Slak) ali zgodba o parodiji in groteski
Slika 7: prizor iz filma Butnskala (1985).
Morda je to najbolj svojevrsten film, h kateremu je pristopil Adamiè. V vsej zgodovini
njegovih partitur ga ni primera, kjer bi ponudil tako heterogeno glasbeno misel kakor prav
v tem filmu. Ker gre za komedijo, je jasno, da so v partituri komièni elementi – Adamiè jih
dose e vedno kot nekakšen glasbeni anti-element sliki. Ukvarja se predvsem s stilnimi
drugaènostmi (komentarji), kar pomeni, da dramatiènost zamenja za lahkotnost, ironijo za
pompoznosti in tragiko s komiènostjo. Vendar je šel Adamiè še nekoliko dalje – v glasbeni
jezik je ujel tudi enigmatiènost in grotesknost filmskih likov, ki se gibljejo ( ivijo,
delujejo) v popolnoma »drugem« svetu, kakor bi prièakovali. Filmska glasba tako ne more
biti interpretatorka dogajanja (èeprav bi lahko rekli, da mestoma prav to je), temveè mora
vsebovati tiste druge elemente, ki jih slika ne izpolnjuje – recimo misel gledalca ob
doloèenem prizoru ali pa komentar poanti, ki je bila izreèena, kot na primer namig. Prav
slednje je vsekakor v filmu Butnskala nekaj, kar deluje skoraj nenehno – predvsem v
besedilnem svetu filma. Z nekakšno »montypythonsko« dr o, zmedeno dinamiko in
skrajno absurdnimi kombinacijami komentarjev filmske stekline s solo glasbenimi vlo ki,
se Adamiè spopada v dialogu s svojo glasbo in filmskim dogajanjem. Je zaletavanje z
glavo v skalo šport, ali pa le manever tistih, ki morajo (in elijo) poskusiti še kaj novega?
Filmska partitura pospremi pravzaprav vsak »skok« z drugaèno idejo, vse pa lepo
pospravi v šopek ironije, s katero nenehno zabava, izpolnjuje vrzeli in poganja cirkus
»butnskale« naprej. Adamiè ponudi glasbene teme »eminance«, pa »profesorja«, pa
»Kralja«, pa tudi doloèenim dejanjem, kot so vhod v tajne prostore, odhodi na sestanke, pa
v »sprejemnico«; potem to, èemur reèejo v filmu »v kraju samem«, razkol med resniènim
in sanjskim svetom. Prav tako je »Valentinèiè« lik, ki se Adamièevi partituri poda kot
dodatna nota, s katero tudi »Fanèi« razpolaga – glasbena melodrama se vedno izpoje v
»duševni terapiji« zvoènega in glasbenega uèinka, »levjega« skoka na glavo – seveda v
skalo. Pridušeni zvok trobente pa celotno ironijo zalepi.
148
