Page 61 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 8, zvezek 17 / Year 8, Issue 17, 2012
P. 61
gor Pompe, »NAJBR VEDNO PIŠEM ISTO SKLADBO...«
plesnega sosledja allemande–corrente–sarabanda–giga. Cigliè se v skladbi
doka e kot verziran kontrapunktik, vendar pa je najbr zaradi pedagoških
razlogov suitni niz brez izrazitih umetniških hotenj, zato velja veè pozornosti
nameniti osrednjima skladateljevima klavirskima kompozicijama iz leta 1942:
Nokturnu in Bakhanalu, torej deloma, ki sta do ivela tudi simfoniène razširitve in
nadaljevanja.
Nokturno in Bakhanal
Prvo pomembno vprašanje spro a Nokturno e na ravni vsebine, saj je
skladatelj ob njegovi prvi izvedbi zapisal:
»Na planjavi stoji èlovek in preteklost njegovega ivljenja mu
vstaja v podobi silhuet, ki se mirno rišejo v noèi. Iz teh podob se
polagoma razvije postava, v kateri spozna svojo dušo, ki se v
bolestni strtosti utopi v mraku.«7
Nekaj nam o programu skladbe sugerira tudi njen podnaslov ( ivljenja
trudna duša) in naslovitve posameznih odsekov (»Silhuete«, »Vizija«, » ivljenja
trudna duša«), toda hkrati se razkriva tudi skladateljev ambivalenten odnos do
takšnega enoznaènega programskega definiranja, saj je kasneje programske
naslove umaknil, pri èemer tega najbr ni storil zaradi nenavadne Lipovškove
kritike, v kateri je delo sicer pohvaljeno, vendar pa se avtorju ocene vendarle zdi
nenavadno, da mlad skladatelj (Ciglièu je bilo takrat enaindvajset let) predstavlja
grenkobo ivljenja, ko bi vendarle potrebovali »junaštva«.8 Temno ivljenjsko
obèutenje seveda la je razumemo, èe zaupamo Ciglièevi pripovedi, da je delo
nastalo neposredno po internaciji v italijansko taborišèe Gonars leta 1942.9 Toda
Lipovšek vendarle razkriva tudi pomembno znaèilnost skladbe, ko Ciglièu oèita
fragmentarnost in ga v pedagoški maniri spodbuja, da bi ustvarjal raje v strogih
formah, sam skladatelj pa priznava, da naj bi bila »improvizacija osnova vsemu
njegovemu delu«.10 Kot je v svoji kritiki pravilno ocenil Matija Tomc, imamo
opravka s »situacijsko-obèutenjsko mišljeno«11 miniaturo, ki pa vendarle e na
oblikovni ravni prinaša majhen odstop od enostavne tridelnosti, znaèilne za
preostale skladbe. Forma je sicer še vedno okvirna – zaèetni odsek (A) se ob
koncu vrne (A’) – toda veèjo te o in raznolikost pridobita srednja odseka (B, C),
pri èemer je v drugem celo mogoèe odkriti doloèene elemente izpeljevalnosti
(Cigliè uporablja gradivo iz odseka A).
Odsek A prinaša osrednji motiv, ki ga zaznamuje konstantno spušèanje in
motiv tritonusa, ki obvladuje tako melodièno linijo kot tudi harmonijo (prim. 3),
7 Cit. po Kri nar, Zvonimir Cigliè - biti ustvarjalec, n. d., str. 103.
8 Cit. po Kri nar, n. d., str. 105.
9 Prav tam, str. 102.
10 Cit. po Kri nar, n. d., str. 103.
11 Cit. po Kri nar, n. d., str. 104.
61
plesnega sosledja allemande–corrente–sarabanda–giga. Cigliè se v skladbi
doka e kot verziran kontrapunktik, vendar pa je najbr zaradi pedagoških
razlogov suitni niz brez izrazitih umetniških hotenj, zato velja veè pozornosti
nameniti osrednjima skladateljevima klavirskima kompozicijama iz leta 1942:
Nokturnu in Bakhanalu, torej deloma, ki sta do ivela tudi simfoniène razširitve in
nadaljevanja.
Nokturno in Bakhanal
Prvo pomembno vprašanje spro a Nokturno e na ravni vsebine, saj je
skladatelj ob njegovi prvi izvedbi zapisal:
»Na planjavi stoji èlovek in preteklost njegovega ivljenja mu
vstaja v podobi silhuet, ki se mirno rišejo v noèi. Iz teh podob se
polagoma razvije postava, v kateri spozna svojo dušo, ki se v
bolestni strtosti utopi v mraku.«7
Nekaj nam o programu skladbe sugerira tudi njen podnaslov ( ivljenja
trudna duša) in naslovitve posameznih odsekov (»Silhuete«, »Vizija«, » ivljenja
trudna duša«), toda hkrati se razkriva tudi skladateljev ambivalenten odnos do
takšnega enoznaènega programskega definiranja, saj je kasneje programske
naslove umaknil, pri èemer tega najbr ni storil zaradi nenavadne Lipovškove
kritike, v kateri je delo sicer pohvaljeno, vendar pa se avtorju ocene vendarle zdi
nenavadno, da mlad skladatelj (Ciglièu je bilo takrat enaindvajset let) predstavlja
grenkobo ivljenja, ko bi vendarle potrebovali »junaštva«.8 Temno ivljenjsko
obèutenje seveda la je razumemo, èe zaupamo Ciglièevi pripovedi, da je delo
nastalo neposredno po internaciji v italijansko taborišèe Gonars leta 1942.9 Toda
Lipovšek vendarle razkriva tudi pomembno znaèilnost skladbe, ko Ciglièu oèita
fragmentarnost in ga v pedagoški maniri spodbuja, da bi ustvarjal raje v strogih
formah, sam skladatelj pa priznava, da naj bi bila »improvizacija osnova vsemu
njegovemu delu«.10 Kot je v svoji kritiki pravilno ocenil Matija Tomc, imamo
opravka s »situacijsko-obèutenjsko mišljeno«11 miniaturo, ki pa vendarle e na
oblikovni ravni prinaša majhen odstop od enostavne tridelnosti, znaèilne za
preostale skladbe. Forma je sicer še vedno okvirna – zaèetni odsek (A) se ob
koncu vrne (A’) – toda veèjo te o in raznolikost pridobita srednja odseka (B, C),
pri èemer je v drugem celo mogoèe odkriti doloèene elemente izpeljevalnosti
(Cigliè uporablja gradivo iz odseka A).
Odsek A prinaša osrednji motiv, ki ga zaznamuje konstantno spušèanje in
motiv tritonusa, ki obvladuje tako melodièno linijo kot tudi harmonijo (prim. 3),
7 Cit. po Kri nar, Zvonimir Cigliè - biti ustvarjalec, n. d., str. 103.
8 Cit. po Kri nar, n. d., str. 105.
9 Prav tam, str. 102.
10 Cit. po Kri nar, n. d., str. 103.
11 Cit. po Kri nar, n. d., str. 104.
61
