Page 65 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 8, zvezek 17 / Year 8, Issue 17, 2012
P. 65
gor Pompe, »NAJBR VEDNO PIŠEM ISTO SKLADBO...«
Seveda spro a problematièna vprašanja skladateljeva lastna ocena o
izvajalski zahtevnosti Bakhanala. Zdi se namreè, da slednjo še vsaj na
psihološkem nivoju ote uje nenavadna notacija oz. kombinacija izredno hitrih
oznaèb tempa (Allegro furioso, Presto) z izjemno kratkimi notnimi vrednostmi:
dvaintridesetinke v Allegru in celo štiriinšestdesetinke v Prestu. Podobna notacija
zaznamuje tudi Obre je plesalk in v obeh primerih je mogoèe ugotoviti, da
upoštevanje konvencionalnih metronomskih oznaèb za izbrane tempe oz. notne
vrednosti sploh ni mo no (kljub temu da je doba doloèena z osminko) in presega
vsakršne izvajalske sposobnosti – še veè: da bi bil konèni zvoèni rezultat v tem
primeru celo absurden. Zato se lahko vprašamo, ali ni mogoèe v tej na videz
obrobni pikantnosti ugledati celo skladateljeve osrednje osebnostne
karakteristike, nagnjenosti k megalomanskemu. Špekulacije, na katere nas navaja
pravzaprav skladatelj sam, ko pogosto opozarja na tesno sprepletenost bioloških
danosti in estetskih izhodišè,13 pa nas lahko vodijo še globlje: ali ni mogoèe
absurdno hitro izbiro tempa povezati s skladateljevo boleznijo, napadi izjemno
visokega srènega utripa?
Zakljuèna misel: dvojnost kot konstanta
Z Bakhnalom in Nokturnom zapiramo krog Ciglièevega klavirskega opusa,
pri èemer ne moremo mimo spoznanja, da je ta po eni strani nenavadno povezan,
po drugi pa moèno odvisen od ambivalentnih dvojic. Povezanost se ka e na ravni
izbire materiala (Nokturno in Bakhanal predstavljata osnovi tudi za skladateljevo
simfonièno ustvarjanje, uporaba pentatonike, celotonskih lestvic) in oblikovalnih
postopkov (zavezanost strogi periodiènosti, veèinoma ujeti v enostavno tridelno
pesemsko obliko ali v niz transformacij osnovnega motiva). Toda hkrati je na
obeh ravneh mogoèe odèitati tudi ambivalentno razpetost: stroga periodiènost in
skoraj šablonska zavezanost enostavni tridelnosti sta konfrontirani z
improvizacijskim nizanjem variant istega motiva, ki prehajajo celo med
razliènimi skladbami, tradicionalna oblika pa je pogosto »minirana« tudi z
uporabo sodobnejšega materiala – pentatonskih in celotonskih lestvic, kvartnih
harmonij, harmonsko tujih sekund in septim.
Ciglièeva razpetost poteka tako po dveh oseh: staro – novo ter racionalno –
iracionalno. Kljub temu da je Cigliè v slogovnem pogledu izrecno proti
modernizmu, ki ga ima za »anemièno eksperimentiranje«, »atraktivno
dekorativnost« in »feminilne krike«,14 se ob strogi periodiènosti in shematièni
tridelnosti vendarle veèinoma odpoveduje enostavni funkcijski harmonski logiki
in išèe izhode v pentatonski ali celotonski modalnosti, kvartnih harmonijah,
disonancah sekund in septim. Podobno neskladje pa je mogoèe odkriti tudi pri
13 V svojem èlanku »O fenomenu umetniške ustvarjalnosti« (Bilten Društva slovenskih skladateljev, 7–8,
1970, str. 6) je skladatelj zapisal, da »ustvarjalni proces poteka po zakonitostih, ki so intelektualno
neopredeljive. [...] O konènem presnavljanju odloèa celotna biološka, psihièna in socialna dispozicija.«
14 Prav tam, str. 7.
65
Seveda spro a problematièna vprašanja skladateljeva lastna ocena o
izvajalski zahtevnosti Bakhanala. Zdi se namreè, da slednjo še vsaj na
psihološkem nivoju ote uje nenavadna notacija oz. kombinacija izredno hitrih
oznaèb tempa (Allegro furioso, Presto) z izjemno kratkimi notnimi vrednostmi:
dvaintridesetinke v Allegru in celo štiriinšestdesetinke v Prestu. Podobna notacija
zaznamuje tudi Obre je plesalk in v obeh primerih je mogoèe ugotoviti, da
upoštevanje konvencionalnih metronomskih oznaèb za izbrane tempe oz. notne
vrednosti sploh ni mo no (kljub temu da je doba doloèena z osminko) in presega
vsakršne izvajalske sposobnosti – še veè: da bi bil konèni zvoèni rezultat v tem
primeru celo absurden. Zato se lahko vprašamo, ali ni mogoèe v tej na videz
obrobni pikantnosti ugledati celo skladateljeve osrednje osebnostne
karakteristike, nagnjenosti k megalomanskemu. Špekulacije, na katere nas navaja
pravzaprav skladatelj sam, ko pogosto opozarja na tesno sprepletenost bioloških
danosti in estetskih izhodišè,13 pa nas lahko vodijo še globlje: ali ni mogoèe
absurdno hitro izbiro tempa povezati s skladateljevo boleznijo, napadi izjemno
visokega srènega utripa?
Zakljuèna misel: dvojnost kot konstanta
Z Bakhnalom in Nokturnom zapiramo krog Ciglièevega klavirskega opusa,
pri èemer ne moremo mimo spoznanja, da je ta po eni strani nenavadno povezan,
po drugi pa moèno odvisen od ambivalentnih dvojic. Povezanost se ka e na ravni
izbire materiala (Nokturno in Bakhanal predstavljata osnovi tudi za skladateljevo
simfonièno ustvarjanje, uporaba pentatonike, celotonskih lestvic) in oblikovalnih
postopkov (zavezanost strogi periodiènosti, veèinoma ujeti v enostavno tridelno
pesemsko obliko ali v niz transformacij osnovnega motiva). Toda hkrati je na
obeh ravneh mogoèe odèitati tudi ambivalentno razpetost: stroga periodiènost in
skoraj šablonska zavezanost enostavni tridelnosti sta konfrontirani z
improvizacijskim nizanjem variant istega motiva, ki prehajajo celo med
razliènimi skladbami, tradicionalna oblika pa je pogosto »minirana« tudi z
uporabo sodobnejšega materiala – pentatonskih in celotonskih lestvic, kvartnih
harmonij, harmonsko tujih sekund in septim.
Ciglièeva razpetost poteka tako po dveh oseh: staro – novo ter racionalno –
iracionalno. Kljub temu da je Cigliè v slogovnem pogledu izrecno proti
modernizmu, ki ga ima za »anemièno eksperimentiranje«, »atraktivno
dekorativnost« in »feminilne krike«,14 se ob strogi periodiènosti in shematièni
tridelnosti vendarle veèinoma odpoveduje enostavni funkcijski harmonski logiki
in išèe izhode v pentatonski ali celotonski modalnosti, kvartnih harmonijah,
disonancah sekund in septim. Podobno neskladje pa je mogoèe odkriti tudi pri
13 V svojem èlanku »O fenomenu umetniške ustvarjalnosti« (Bilten Društva slovenskih skladateljev, 7–8,
1970, str. 6) je skladatelj zapisal, da »ustvarjalni proces poteka po zakonitostih, ki so intelektualno
neopredeljive. [...] O konènem presnavljanju odloèa celotna biološka, psihièna in socialna dispozicija.«
14 Prav tam, str. 7.
65
