Page 62 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 8, zvezek 17 / Year 8, Issue 17, 2012
P. 62
NIMIR CIGLIÈ (1921–2006)
medtem ko celoten odsek prinaša okus po celotonski lestvici (cis–dis–f–g–a–h).
Melodièna gradnja in harmonsko-tonalna podoba torej prinašata obèutek
svobodne improvizacijske razvezanosti, podobno velja za zelo asketsko teksturo
(redko posejana akordika podpira bolj razvejano melodièno linijo), toda takšna
»rapsodiènost« je trdno uravnote ena z dosledno periodiènostjo, ob kateri se prvi
odsek razkriva kot povsem klasièno zgrajena perioda. Podobno velja tudi za
naslednji hitrejši odsek (B, Piu mosso), ki je v znaèilni Ciglièevi maniri zamišljen
kot niz transformacij enostavnega motiva, osvetljenega z razliènimi harmonskimi
barvami (ponovno sreèamo Ciglièeve tipiène septime in kvarte), ki zdaj
vkljuèujejo od deset do enajst tonov, toda nikoli celotnega kromatiènega niza. Po
dose enem višku se skladba prevesi v tretji odsek, v katerem se Cigliè odpove tudi
stro ji periodiènosti, ki jo zamenja svobodna recitativnost. Toda skladatelj
ohranja formalno enotnost na ravni materiala, saj je melodièna linija izpeljana iz
središènega motiva s tritonusom, ki obvladuje tudi veèino spremljajoèih
harmonij. Odsek C je mogoèe tako razumeti kot nekakšno ni išèe in najavljanje
»vrnitve« materiala. V zadnjem odseku se praktièno nespremenjeno ponovi
uvodna perioda, ki sta ji dodana dva takta kode, v kateri se skladba v padajoèem
intervalnem nizu izgublja v pianissimu, z zadnjim intervalom – tritonus – pa
skladatelj še enkrat potrjuje materialno sidrišèe.
Primer 3: Osrednji motiv Nokturna
V svoji kontrastnosti se zdi istega leta nastali Bakhanal komplementarna
skladba k Nokturnu. Sam skladatelj ima skladbo za »najte je slovensko klavirsko
delo«12 in v primerjavi z Nokturnom, ki je v tehnièno-izvajalskem pogledu
sorazmerno enostavno delo, so pianistiène zahteve znatno poveèane, hkrati pa gre
tudi za skladateljevo najobse nejšo klavirsko kompozicijo. Prav zaradi tega je še
posebej zanimiv skladateljev formalni postopek, v katerem lahko razpoznamo
tipièno Ciglièevo blokovsko nizanje razliènih variant oz. transformacij istega
osnovnega motiva. Takšno delo bi te ko ocenili kot tipièno motivièno delo, saj ne
gre toliko za delo z motivom in njegovo razvijanje, temveè bolj za iskanje
razliènih transformacij in oblik iste osnovne motiviène celice, ki je v primeru
Bakhanala ujeta v tipièno valovanje oz. dviganje in spušèanje. Nanizanka
razliènih variant istega motiva (zanj je znaèilno uvodno menjalno gibanje, nato pa
skok na sinkopo) pa je v celoto speta prav prek stopnjevanja pianistiène
12 Prav tam, str. 204.
62
medtem ko celoten odsek prinaša okus po celotonski lestvici (cis–dis–f–g–a–h).
Melodièna gradnja in harmonsko-tonalna podoba torej prinašata obèutek
svobodne improvizacijske razvezanosti, podobno velja za zelo asketsko teksturo
(redko posejana akordika podpira bolj razvejano melodièno linijo), toda takšna
»rapsodiènost« je trdno uravnote ena z dosledno periodiènostjo, ob kateri se prvi
odsek razkriva kot povsem klasièno zgrajena perioda. Podobno velja tudi za
naslednji hitrejši odsek (B, Piu mosso), ki je v znaèilni Ciglièevi maniri zamišljen
kot niz transformacij enostavnega motiva, osvetljenega z razliènimi harmonskimi
barvami (ponovno sreèamo Ciglièeve tipiène septime in kvarte), ki zdaj
vkljuèujejo od deset do enajst tonov, toda nikoli celotnega kromatiènega niza. Po
dose enem višku se skladba prevesi v tretji odsek, v katerem se Cigliè odpove tudi
stro ji periodiènosti, ki jo zamenja svobodna recitativnost. Toda skladatelj
ohranja formalno enotnost na ravni materiala, saj je melodièna linija izpeljana iz
središènega motiva s tritonusom, ki obvladuje tudi veèino spremljajoèih
harmonij. Odsek C je mogoèe tako razumeti kot nekakšno ni išèe in najavljanje
»vrnitve« materiala. V zadnjem odseku se praktièno nespremenjeno ponovi
uvodna perioda, ki sta ji dodana dva takta kode, v kateri se skladba v padajoèem
intervalnem nizu izgublja v pianissimu, z zadnjim intervalom – tritonus – pa
skladatelj še enkrat potrjuje materialno sidrišèe.
Primer 3: Osrednji motiv Nokturna
V svoji kontrastnosti se zdi istega leta nastali Bakhanal komplementarna
skladba k Nokturnu. Sam skladatelj ima skladbo za »najte je slovensko klavirsko
delo«12 in v primerjavi z Nokturnom, ki je v tehnièno-izvajalskem pogledu
sorazmerno enostavno delo, so pianistiène zahteve znatno poveèane, hkrati pa gre
tudi za skladateljevo najobse nejšo klavirsko kompozicijo. Prav zaradi tega je še
posebej zanimiv skladateljev formalni postopek, v katerem lahko razpoznamo
tipièno Ciglièevo blokovsko nizanje razliènih variant oz. transformacij istega
osnovnega motiva. Takšno delo bi te ko ocenili kot tipièno motivièno delo, saj ne
gre toliko za delo z motivom in njegovo razvijanje, temveè bolj za iskanje
razliènih transformacij in oblik iste osnovne motiviène celice, ki je v primeru
Bakhanala ujeta v tipièno valovanje oz. dviganje in spušèanje. Nanizanka
razliènih variant istega motiva (zanj je znaèilno uvodno menjalno gibanje, nato pa
skok na sinkopo) pa je v celoto speta prav prek stopnjevanja pianistiène
12 Prav tam, str. 204.
62
