Page 58 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 8, zvezek 17 / Year 8, Issue 17, 2012
P. 58
NIMIR CIGLIÈ (1921–2006)
motivièno-tematsko delo, ki napolnjuje celotno klavirsko miniaturo – še posebej
izstopajoèa je inverzija zaèetnega motiva dela A v delu B. Harmonsko se je
skladatelj odpovedal izletom v obmoèje pentatonike; logika povezovanja med
akordi je funkcijska, le mestoma pa jo je skladatelj barvno dopolni s kakšno sixte
ajoutée (cis-e-gis + ais), skladbo pa zakljuèuje v središènem h-molu, a z
undecimnim akordom, s èimer e nakazuje posebno pozornost do
harmonsko-barvnih kvalitet, ki izstopajo v Ciglièevem povojnem opusu.
Mala suita za klavir razkriva naslednjo Ciglièevo znaèilnost: ciklièna dela je
bolj sestavljal kot pa gradil. Kot smo spoznali e ob orkestrskih Treh skicah, je
skladatelj celoten niz dopolnjeval poèasi, podobno pa velja tudi za
vokalno-instrumentalni Triptih, v katerega je Cigliè tri samospeve z orkestrsko
spremljavo vpenjal skoraj tri desetletja (1954–1983). Štiri skladbe, zdru ene v
Malo suito, so nastajale med letoma 1940 in 1943. Med njimi ne gre iskati
motiviènih sorodnosti ali kakšnih drugih cikliènih povezav; gre za miniature,
razvršèene po baroèni logiki oblike sonata da chiesa poèasi–hitro–poèasi–hitro.
Prva skladba je v skladu z naslovom – Une tabatiere a musique – najbolj
premoèrtno tradicionalna v Ciglièevem klavirskem opusu. Oblika je tridelna, pri
èemer je med deloma A in B vzpostavljen motivièni most, harmonija funkcijska s
kratkim vrivkom terène sorodnosti, periodika je v okvirnih delih dosledna,
ritmièno enakomernost glasbene skrinjice poudarja enakomerno gibanje
spremljave v osminkah, majhen formalni odstop pa predstavlja le srednji del, ki je
sicer še vedno ujet v »kvadraturo«, a se kot sekvenèni niz ponavljanja osnovnega
motiva in njegovega raznolikega harmonskega osvetljevanja vendarle izmika
natanèno razloèenim stavkom in dvotaktjem.
Bistveno bolj smelo so zastavljene naslednje tri skladbe suite. Capriccetto je
zamišljen kot neke vrste ostinato – celotno skladbo dominira preprost motiv
(dvakrat trije v postopu padajoèi toni, zvezani z ritmom vstopnih dveh osmink in
enakomernostjo nadaljnjih èetrtink; prim. 1), ki je vsakiè osvetljen na nov naèin in
oblika skladbe je – podobno kot v srednjem delu Jutra, a z veèjim kompozicijskim
zamahom – domišljena kot niz takšnih razliènih osvetlitev. Bolj zapleteno postaja
tudi odkrivanje harmonske logike: zaèetna predstavitev motiva daje obèutek
pentatonske osredišèenosti, toda postopoma skladatelj vprašanje harmonske
nejasnosti zmeraj bolj jasno razrešuje v cis-mol, ki ga sicer napovedujejo tudi
predznaki. Opravka imamo z za Ciglièa znaèilnim postopnim harmonskim
»razèišèevanjem« – zaèetna harmonska negotovost se vse bolj umika jasnemu
tonalnemu centru. Tako se zaèetni nastavki pentatonike, vzporednih kvart in
dodanih sekund v drugi polovici skladbe umikajo funkcijskim harmonskim
zvezam, pedalni harmoniji in konèno povsem nedvoumni avtentièni kadenci s
pikardijsko terco.
58
motivièno-tematsko delo, ki napolnjuje celotno klavirsko miniaturo – še posebej
izstopajoèa je inverzija zaèetnega motiva dela A v delu B. Harmonsko se je
skladatelj odpovedal izletom v obmoèje pentatonike; logika povezovanja med
akordi je funkcijska, le mestoma pa jo je skladatelj barvno dopolni s kakšno sixte
ajoutée (cis-e-gis + ais), skladbo pa zakljuèuje v središènem h-molu, a z
undecimnim akordom, s èimer e nakazuje posebno pozornost do
harmonsko-barvnih kvalitet, ki izstopajo v Ciglièevem povojnem opusu.
Mala suita za klavir razkriva naslednjo Ciglièevo znaèilnost: ciklièna dela je
bolj sestavljal kot pa gradil. Kot smo spoznali e ob orkestrskih Treh skicah, je
skladatelj celoten niz dopolnjeval poèasi, podobno pa velja tudi za
vokalno-instrumentalni Triptih, v katerega je Cigliè tri samospeve z orkestrsko
spremljavo vpenjal skoraj tri desetletja (1954–1983). Štiri skladbe, zdru ene v
Malo suito, so nastajale med letoma 1940 in 1943. Med njimi ne gre iskati
motiviènih sorodnosti ali kakšnih drugih cikliènih povezav; gre za miniature,
razvršèene po baroèni logiki oblike sonata da chiesa poèasi–hitro–poèasi–hitro.
Prva skladba je v skladu z naslovom – Une tabatiere a musique – najbolj
premoèrtno tradicionalna v Ciglièevem klavirskem opusu. Oblika je tridelna, pri
èemer je med deloma A in B vzpostavljen motivièni most, harmonija funkcijska s
kratkim vrivkom terène sorodnosti, periodika je v okvirnih delih dosledna,
ritmièno enakomernost glasbene skrinjice poudarja enakomerno gibanje
spremljave v osminkah, majhen formalni odstop pa predstavlja le srednji del, ki je
sicer še vedno ujet v »kvadraturo«, a se kot sekvenèni niz ponavljanja osnovnega
motiva in njegovega raznolikega harmonskega osvetljevanja vendarle izmika
natanèno razloèenim stavkom in dvotaktjem.
Bistveno bolj smelo so zastavljene naslednje tri skladbe suite. Capriccetto je
zamišljen kot neke vrste ostinato – celotno skladbo dominira preprost motiv
(dvakrat trije v postopu padajoèi toni, zvezani z ritmom vstopnih dveh osmink in
enakomernostjo nadaljnjih èetrtink; prim. 1), ki je vsakiè osvetljen na nov naèin in
oblika skladbe je – podobno kot v srednjem delu Jutra, a z veèjim kompozicijskim
zamahom – domišljena kot niz takšnih razliènih osvetlitev. Bolj zapleteno postaja
tudi odkrivanje harmonske logike: zaèetna predstavitev motiva daje obèutek
pentatonske osredišèenosti, toda postopoma skladatelj vprašanje harmonske
nejasnosti zmeraj bolj jasno razrešuje v cis-mol, ki ga sicer napovedujejo tudi
predznaki. Opravka imamo z za Ciglièa znaèilnim postopnim harmonskim
»razèišèevanjem« – zaèetna harmonska negotovost se vse bolj umika jasnemu
tonalnemu centru. Tako se zaèetni nastavki pentatonike, vzporednih kvart in
dodanih sekund v drugi polovici skladbe umikajo funkcijskim harmonskim
zvezam, pedalni harmoniji in konèno povsem nedvoumni avtentièni kadenci s
pikardijsko terco.
58
