Page 57 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 8, zvezek 17 / Year 8, Issue 17, 2012
P. 57
gor Pompe, »NAJBR VEDNO PIŠEM ISTO SKLADBO...«
posledièno tudi v Obre ju plesalk, napolnjujejo tudi posamezne odseke skladbe
Sinfonia appassionata (1948). Ta pa v zadnjem stavku prinaša temo, ki bo kasneje
postala osnova za skladateljev samospev Topoli v jeseni (1955), vkljuèen v zadnje
dokonèano skladateljevo delo Triptih, pri èemer je mogoèe v glavni temi
samospeva kot osnovno intervalno »zaèimbo« razpoznati tritonus, torej interval,
ki dominira tudi v osrednji melodièni misli Nokturna, s èimer se krog povezav
med skladbami sklepa in potrjuje osrednja misel o nenavadni celoviti
zaokro enosti skladateljevega opusa.
Klavirske miniature v pesemsko-suitnem slogu
Prvo ohranjeno klavirsko delo Jutro (1934) je v mnogih pogledih znaèilno
mladostno delo, pri èemer še posebej izstopajo konène sekvence, ki potekajo brez
modulacijske logike, nenavadno pa je tudi število ponovitev modela sekvence.
Toda natanènejše opazovanje sekvenc, predvsem njihovega intervala, poka e
vendarle tudi na bolj kompleksno, »pravo« skladateljsko logiko: osnovni ton
sekvenc se namreè stopnjuje po logiki pentatonske lestvice (cis–dis–fis–gis…).
Tudi sicer je skladba vpeta v pentatonsko logiko – modulacije med razliènimi
tonalitetami skladatelj zamenja s prestopi med razliènimi tipi pentatonskih lestvic
(prièenja s pentatoniko z znaèilno malo terco in nato prestopi v pentatoniko z
veliko terco, ki daje nekaj durovskega, bolj svetlega »priokusa«), seveda pa je
trdno v pentatonsko logiko vpeta tudi harmonija. Prav takšno izrabljanje
pentatonike se zdi izrazito pogumno za komaj trinajstletnega skladatelja,
zanimivo pa je, da je povezano s strogo periodièno gradnjo (skoraj v celoti je
sestavljeno iz jasno oddeljenih dvotaktij, mestoma razširjenih v štiritaktne stavke)
in tridelno obliko. O Ciglièevem oblikovanju Niall O’Loughlin zapiše, da
skladatelj »ni èutil nobene potrebe po podvigih, ki bi presegali enostavne
oblike«,6 s èimer se je na osnovni ravni mogoèe strinjati, vendar pa poleg osnovne
tridelnosti Jutro razkriva tudi še eno, vzporedno formalno logiko, ki bo kasneje
tipièna za Ciglièa. Gre za zaporedno nizanje odsekov, v katerih skladatelj na
variacijski naèin obdeluje osnovno gradivo. Formalna razvojna logika se tako
ka e kot zaporedje variacijskih odsekov. V Jutru je na tak naèin zgrajen srednji
del, ki prinaša najprej osnovno pentatonsko motiviko, v naslednjem odseku je
le-ta postavljena v baritonski register in opremljena z novo ritmièno spremljavo, v
naslednjem odseku pa je prestavljena v izhodišèno pentatonsko lestvico z malo
sekundo. Oblikovni obèutek nizanja samo še potrjujejo ponavljalna znamenja, v
katere so ujeti opisani odseki.
Skladba Za Elviro je nastala pet let kasneje, ko se je skladatelj oèitno e bolj
spoznal z osnovami kompozicijske obrti. Tako je zdaj periodièna gradnja še bolj
stroga (celotna skladba je oblikovana kot zaporedje štiritaktnih stavkov, spojenih
v šest period), oblika pa povsem simetrièno tridelna. Šolsko se zdi tudi izrazito
6 Niall O’Loughlin, Novejša glasba v Sloveniji: osebnosti in razvoj, Ljubljana: Slovenska matica, 2000, str.
99.
57
posledièno tudi v Obre ju plesalk, napolnjujejo tudi posamezne odseke skladbe
Sinfonia appassionata (1948). Ta pa v zadnjem stavku prinaša temo, ki bo kasneje
postala osnova za skladateljev samospev Topoli v jeseni (1955), vkljuèen v zadnje
dokonèano skladateljevo delo Triptih, pri èemer je mogoèe v glavni temi
samospeva kot osnovno intervalno »zaèimbo« razpoznati tritonus, torej interval,
ki dominira tudi v osrednji melodièni misli Nokturna, s èimer se krog povezav
med skladbami sklepa in potrjuje osrednja misel o nenavadni celoviti
zaokro enosti skladateljevega opusa.
Klavirske miniature v pesemsko-suitnem slogu
Prvo ohranjeno klavirsko delo Jutro (1934) je v mnogih pogledih znaèilno
mladostno delo, pri èemer še posebej izstopajo konène sekvence, ki potekajo brez
modulacijske logike, nenavadno pa je tudi število ponovitev modela sekvence.
Toda natanènejše opazovanje sekvenc, predvsem njihovega intervala, poka e
vendarle tudi na bolj kompleksno, »pravo« skladateljsko logiko: osnovni ton
sekvenc se namreè stopnjuje po logiki pentatonske lestvice (cis–dis–fis–gis…).
Tudi sicer je skladba vpeta v pentatonsko logiko – modulacije med razliènimi
tonalitetami skladatelj zamenja s prestopi med razliènimi tipi pentatonskih lestvic
(prièenja s pentatoniko z znaèilno malo terco in nato prestopi v pentatoniko z
veliko terco, ki daje nekaj durovskega, bolj svetlega »priokusa«), seveda pa je
trdno v pentatonsko logiko vpeta tudi harmonija. Prav takšno izrabljanje
pentatonike se zdi izrazito pogumno za komaj trinajstletnega skladatelja,
zanimivo pa je, da je povezano s strogo periodièno gradnjo (skoraj v celoti je
sestavljeno iz jasno oddeljenih dvotaktij, mestoma razširjenih v štiritaktne stavke)
in tridelno obliko. O Ciglièevem oblikovanju Niall O’Loughlin zapiše, da
skladatelj »ni èutil nobene potrebe po podvigih, ki bi presegali enostavne
oblike«,6 s èimer se je na osnovni ravni mogoèe strinjati, vendar pa poleg osnovne
tridelnosti Jutro razkriva tudi še eno, vzporedno formalno logiko, ki bo kasneje
tipièna za Ciglièa. Gre za zaporedno nizanje odsekov, v katerih skladatelj na
variacijski naèin obdeluje osnovno gradivo. Formalna razvojna logika se tako
ka e kot zaporedje variacijskih odsekov. V Jutru je na tak naèin zgrajen srednji
del, ki prinaša najprej osnovno pentatonsko motiviko, v naslednjem odseku je
le-ta postavljena v baritonski register in opremljena z novo ritmièno spremljavo, v
naslednjem odseku pa je prestavljena v izhodišèno pentatonsko lestvico z malo
sekundo. Oblikovni obèutek nizanja samo še potrjujejo ponavljalna znamenja, v
katere so ujeti opisani odseki.
Skladba Za Elviro je nastala pet let kasneje, ko se je skladatelj oèitno e bolj
spoznal z osnovami kompozicijske obrti. Tako je zdaj periodièna gradnja še bolj
stroga (celotna skladba je oblikovana kot zaporedje štiritaktnih stavkov, spojenih
v šest period), oblika pa povsem simetrièno tridelna. Šolsko se zdi tudi izrazito
6 Niall O’Loughlin, Novejša glasba v Sloveniji: osebnosti in razvoj, Ljubljana: Slovenska matica, 2000, str.
99.
57
