Page 40 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 8, zvezek 17 / Year 8, Issue 17, 2012
P. 40
NIMIR CIGLIÈ (1921–2006)
literatura za harfo pri nas – pa tudi drugod – le malo dognanih skladb.
Obravnava harfe je namreè popolnoma svojstvena ter terja posebno v ivetje v
tehniène in izrazne zmo nosti tega, še vedno in po krivem malce zapostavljenega
instrumenta. Skladatelj ji je budno prisluhnil ter se okoristil z njimi; s tem je
dosegel karakteristièno vzdušje romantièno-impresionistiènega obele ja,
izra enega bolj v eteriènih, komaj zaznavnih harmoniènih ter harfini svojstveni
tehniki ustrezajoèih kompozicijskih prijemih.«22
Skladatelj je Concertino smatral, kot e uvodoma reèeno, za svojo »do sedaj
najbolj intimno izpoved«. Delo, ki bi ga slogovno morali deliti med
impresionizem in ekspresionizem (Škerjanc uporabi izraz »romantièno
obele je«), bo bolje obravnavati kot enovit glasbeni organizem. Zasnovano je kot
enostavèno delo, ki je zaradi svojega kompozicijskega naboja pa tudi zaradi
zmerne dol ine do ivljalo številne ponovitve na koncertnih odrih in v radijskih
prenosih.23 Tudi o obliki spregovori skladatelj sam, ko pravi: »‘Concertino za
harfo in godala’ sem zasnoval v Parizu in ga dokonèal v Ljubljani 1960. To je v
obdobju, ko sem bil na prelomnem razpotju svojega ivljenja, tako v pogledu moje
stvarne vegetativne situacije, kot v filozofskem odnosu do ivljenjskega smisla in
nesmisla. Zato je v tej skladbi polno intimnosti in prete no lirièno pogojeno
vzdušje. Zaèetni akordi v godalih naznanjajo neko usodnostno atmosfero, ki se
raz ari v prvi temi harfe in nato v odgovoru orkestra. Drugo temo uvede spet
harfa (con dolore), ki je, lahko reèemo, kot ranjena ptica s prestreljenimi krili, v
kateri je še vedno strastna elja in hrepenenje poleteti nad horizontom, toda nima
veè moèi za to. Od tu dalje se izprepletata obe temi, ki se konèno spojita kot dvoje
nedol nih bitij v ‘calmo’, kjer se javljata obe temi hkrati, prva v flageoletih
violinskega sola, druga v flageoletih in glisandih harfe. Iz tega zraste protest proti
kruti usodi (espressivo), ki izzveni v ostrih in energiènih tonih harfe in se v
vibracijah druge teme zakljuèi v ‘pesante’ v dramatskem konfliktu med harfo in
orkestrom, kateri pripravi kadenco. Ta je zgrajena iz motivike druge teme, ki tu
kot v neki tragièni viziji v ‘suoni eolici’ zadrhti v vetru nad pusto pokrajino
ivljenja. V reprizi se srce pomiri in s prvo temo, kjer se ne no in be no
poslednjikrat sooèita harfa in orkester, izdehti vse v nirvano. Skladbo sem
posvetil svojemu oèetu. Praizvedba je bila na Dunaju 28. junija 1961 s solistko
Rudo Ravnikovo.«24
Posvetilo Concertina v francošèini »a mon pere« najdemo tudi v tiskani
izdaji. V tem oziru je lahko ne le zanimiv, marveè tudi pomenljiv rokopisni pripis
k tretji pesmi Triptiha, III. Bo anski absurd. Skladatelj je s kemiènim svinènikom
plave barve v latinšèini zapisal takole: »Mortuus pater filium moriturum
22 Cit. po Andrej Rijavec, n. d., str. 48–49.
23 Concertino za harfo in godala ima v rokopisni inaèici – (Arhiv RS, AS-1441, škatla 1,7) – zaznamek,
da je bilo delo »konèano 20.2.1960«. Izvedbe pa so si sledile v naslednjem vrstnem redu: 1. izvedba:
Dunaj, 28.6.1961, Kongres Mednarodnega zdru enja za glasbeno vzgojo (ISME). 2. izvedba: SF,
13.6.1966, harfistka Ruda Ravnik, dirigent Samo Hubad. TV posnetek: Godalni orkester RTV
Ljubljana, harfistka Ruda Kosi, posnetek 3.2.1971, objavljeno 8.7.1971. Po tem so sledile še številne
izvedbe.
24 Arhiv RS, AS-1441, škatla 9,216. Zapis je datiran z dne: 20. november 1985.
40
literatura za harfo pri nas – pa tudi drugod – le malo dognanih skladb.
Obravnava harfe je namreè popolnoma svojstvena ter terja posebno v ivetje v
tehniène in izrazne zmo nosti tega, še vedno in po krivem malce zapostavljenega
instrumenta. Skladatelj ji je budno prisluhnil ter se okoristil z njimi; s tem je
dosegel karakteristièno vzdušje romantièno-impresionistiènega obele ja,
izra enega bolj v eteriènih, komaj zaznavnih harmoniènih ter harfini svojstveni
tehniki ustrezajoèih kompozicijskih prijemih.«22
Skladatelj je Concertino smatral, kot e uvodoma reèeno, za svojo »do sedaj
najbolj intimno izpoved«. Delo, ki bi ga slogovno morali deliti med
impresionizem in ekspresionizem (Škerjanc uporabi izraz »romantièno
obele je«), bo bolje obravnavati kot enovit glasbeni organizem. Zasnovano je kot
enostavèno delo, ki je zaradi svojega kompozicijskega naboja pa tudi zaradi
zmerne dol ine do ivljalo številne ponovitve na koncertnih odrih in v radijskih
prenosih.23 Tudi o obliki spregovori skladatelj sam, ko pravi: »‘Concertino za
harfo in godala’ sem zasnoval v Parizu in ga dokonèal v Ljubljani 1960. To je v
obdobju, ko sem bil na prelomnem razpotju svojega ivljenja, tako v pogledu moje
stvarne vegetativne situacije, kot v filozofskem odnosu do ivljenjskega smisla in
nesmisla. Zato je v tej skladbi polno intimnosti in prete no lirièno pogojeno
vzdušje. Zaèetni akordi v godalih naznanjajo neko usodnostno atmosfero, ki se
raz ari v prvi temi harfe in nato v odgovoru orkestra. Drugo temo uvede spet
harfa (con dolore), ki je, lahko reèemo, kot ranjena ptica s prestreljenimi krili, v
kateri je še vedno strastna elja in hrepenenje poleteti nad horizontom, toda nima
veè moèi za to. Od tu dalje se izprepletata obe temi, ki se konèno spojita kot dvoje
nedol nih bitij v ‘calmo’, kjer se javljata obe temi hkrati, prva v flageoletih
violinskega sola, druga v flageoletih in glisandih harfe. Iz tega zraste protest proti
kruti usodi (espressivo), ki izzveni v ostrih in energiènih tonih harfe in se v
vibracijah druge teme zakljuèi v ‘pesante’ v dramatskem konfliktu med harfo in
orkestrom, kateri pripravi kadenco. Ta je zgrajena iz motivike druge teme, ki tu
kot v neki tragièni viziji v ‘suoni eolici’ zadrhti v vetru nad pusto pokrajino
ivljenja. V reprizi se srce pomiri in s prvo temo, kjer se ne no in be no
poslednjikrat sooèita harfa in orkester, izdehti vse v nirvano. Skladbo sem
posvetil svojemu oèetu. Praizvedba je bila na Dunaju 28. junija 1961 s solistko
Rudo Ravnikovo.«24
Posvetilo Concertina v francošèini »a mon pere« najdemo tudi v tiskani
izdaji. V tem oziru je lahko ne le zanimiv, marveè tudi pomenljiv rokopisni pripis
k tretji pesmi Triptiha, III. Bo anski absurd. Skladatelj je s kemiènim svinènikom
plave barve v latinšèini zapisal takole: »Mortuus pater filium moriturum
22 Cit. po Andrej Rijavec, n. d., str. 48–49.
23 Concertino za harfo in godala ima v rokopisni inaèici – (Arhiv RS, AS-1441, škatla 1,7) – zaznamek,
da je bilo delo »konèano 20.2.1960«. Izvedbe pa so si sledile v naslednjem vrstnem redu: 1. izvedba:
Dunaj, 28.6.1961, Kongres Mednarodnega zdru enja za glasbeno vzgojo (ISME). 2. izvedba: SF,
13.6.1966, harfistka Ruda Ravnik, dirigent Samo Hubad. TV posnetek: Godalni orkester RTV
Ljubljana, harfistka Ruda Kosi, posnetek 3.2.1971, objavljeno 8.7.1971. Po tem so sledile še številne
izvedbe.
24 Arhiv RS, AS-1441, škatla 9,216. Zapis je datiran z dne: 20. november 1985.
40
