Page 39 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 8, zvezek 17 / Year 8, Issue 17, 2012
P. 39
n Florjanc, ORKESTRALNA DELA ZVONIMIRJA CIGLIÈA
dvom o nespreminjanju prvih dveh skladb je zelo upravièen in kar naravnost klièe
po poglobljenih analizah raznih inaèic. Sam se na tem mestu naslanjam le na
partiture, ki so dosegljive v tiskani obliki. Vemo, da Cigliè ni maral slogovnih
predalèkanj in ‘-izmov’. Vendar je tako v Silhueti kot v Nokturnu razviden vpliv
impresionistov, ali še toèneje Debussyja, pa naj Cigliè še tako skrbno briše sledi s
pomoèjo nedoslednosti v uporabi npr. pentatonike in v zavestnem izmikanju
modalnim lestvicam. e npr. samo dvotaktna motivièna gradnja celotne
ekspozicije Silhuet sorodstva z Debussyjem v prvem kolenu ne more skriti.
Podobni kompozicijski postopi so prisotni v vseh treh skladbah Treh skic. Tudi on
je podlegel estetskemu imperativu 20. stol., ki je v le drugaènosti iskal potrditve
za izvirnost, kar pa – danes postaja razvidno – ni zadosti.
In ob tem se potrjuje izra ena predpostavka, ali je pravkar opisano nizanje
posameznih stavkov res prevladujoèa znaèilnost celotnega Ciglièevega
kompozicijskega stavka, kompozicijsko enovito zastavljena gradnja pa šele na
drugem mestu. To vprašanje nam skoraj paradigmatièno postavljajo ravno Tri
skice. Odgovor, ki bi v tej toèki hotel biti izèrpen in bi imel v mislih celoten
Ciglièev kompozicijski opus, še zaenkrat ni mogoè. Poka e nam ga lahko
analitièno zastavljena raziskava njegovega celotnega in ne le orkestralnega opusa;
ta se bo morala poglobiti v analizo posameznega dela, kakor tudi v primerjavo
rokopisnih inaèic teh istih del, ki bodo odkrivale Ciglièev kompozicijski
laboratorij. Naš uvid, ki poèiva na analitiènem pregledu Treh skic, pa je lahko
dober namig pri kompozicijskih analizah Ciglièevega opusa, saj ka e na doloèena
skladateljeva miselna in èustvena nihanja pri doloèanju obglasbenih vsebin, ki jih
skladatelj projicira v delo tudi mnogo kasneje, celo desetletja pozneje, in sicer v
popolnoma spremenjenih ivljenjskih okolišèinah, kot bomo lahko opazili npr. v
niansah Ciglièevih navedkov ob Sinfoniji appassionati, deloma pa tudi ob
razmisleku o Obre ju plesalk.
Da so raznolike skladbe, kot npr. Triptih in Tri skice, po tukaj citiranih
skladateljevih besedah »zrašèene s celotnim njegovim delom in zato odraz
njegovega ‘celotnega ivljenjskega nazora’«,21 lahko – ravno na temelju teh in
podobnih skladateljevih nihanj – verjamemo, ali pa tudi ne. Po drugi strani pa je
tudi res, da je prav zavest o tragiènosti ivljenja Ciglièeva trdna stalnica, ki vsa
njegova dela vseskozi povezuje v enoten opus. Vendar je tragiènost predvsem
zunajglasbena vsebina, ki jo bo potrebno kompozicijsko analitièno še preveriti,
opredeliti, semantièno dokazati in pokazati.
Concertino za harfo in godala (1960)
Ciglièev uèitelj kompozicije Lucijan Marija Škerjanc je o Concertinu izrekel
nekaj zelo tehtnih misli in skladbo oznaèil kot »pomembno redkost, saj navaja
21 Navedene Ciglièeve misli delno citira tudi Andrej Rijavec, prim. Slovenska glasbena dela, Ljubljana:
DZS, 1979, str. 47–48.
39
dvom o nespreminjanju prvih dveh skladb je zelo upravièen in kar naravnost klièe
po poglobljenih analizah raznih inaèic. Sam se na tem mestu naslanjam le na
partiture, ki so dosegljive v tiskani obliki. Vemo, da Cigliè ni maral slogovnih
predalèkanj in ‘-izmov’. Vendar je tako v Silhueti kot v Nokturnu razviden vpliv
impresionistov, ali še toèneje Debussyja, pa naj Cigliè še tako skrbno briše sledi s
pomoèjo nedoslednosti v uporabi npr. pentatonike in v zavestnem izmikanju
modalnim lestvicam. e npr. samo dvotaktna motivièna gradnja celotne
ekspozicije Silhuet sorodstva z Debussyjem v prvem kolenu ne more skriti.
Podobni kompozicijski postopi so prisotni v vseh treh skladbah Treh skic. Tudi on
je podlegel estetskemu imperativu 20. stol., ki je v le drugaènosti iskal potrditve
za izvirnost, kar pa – danes postaja razvidno – ni zadosti.
In ob tem se potrjuje izra ena predpostavka, ali je pravkar opisano nizanje
posameznih stavkov res prevladujoèa znaèilnost celotnega Ciglièevega
kompozicijskega stavka, kompozicijsko enovito zastavljena gradnja pa šele na
drugem mestu. To vprašanje nam skoraj paradigmatièno postavljajo ravno Tri
skice. Odgovor, ki bi v tej toèki hotel biti izèrpen in bi imel v mislih celoten
Ciglièev kompozicijski opus, še zaenkrat ni mogoè. Poka e nam ga lahko
analitièno zastavljena raziskava njegovega celotnega in ne le orkestralnega opusa;
ta se bo morala poglobiti v analizo posameznega dela, kakor tudi v primerjavo
rokopisnih inaèic teh istih del, ki bodo odkrivale Ciglièev kompozicijski
laboratorij. Naš uvid, ki poèiva na analitiènem pregledu Treh skic, pa je lahko
dober namig pri kompozicijskih analizah Ciglièevega opusa, saj ka e na doloèena
skladateljeva miselna in èustvena nihanja pri doloèanju obglasbenih vsebin, ki jih
skladatelj projicira v delo tudi mnogo kasneje, celo desetletja pozneje, in sicer v
popolnoma spremenjenih ivljenjskih okolišèinah, kot bomo lahko opazili npr. v
niansah Ciglièevih navedkov ob Sinfoniji appassionati, deloma pa tudi ob
razmisleku o Obre ju plesalk.
Da so raznolike skladbe, kot npr. Triptih in Tri skice, po tukaj citiranih
skladateljevih besedah »zrašèene s celotnim njegovim delom in zato odraz
njegovega ‘celotnega ivljenjskega nazora’«,21 lahko – ravno na temelju teh in
podobnih skladateljevih nihanj – verjamemo, ali pa tudi ne. Po drugi strani pa je
tudi res, da je prav zavest o tragiènosti ivljenja Ciglièeva trdna stalnica, ki vsa
njegova dela vseskozi povezuje v enoten opus. Vendar je tragiènost predvsem
zunajglasbena vsebina, ki jo bo potrebno kompozicijsko analitièno še preveriti,
opredeliti, semantièno dokazati in pokazati.
Concertino za harfo in godala (1960)
Ciglièev uèitelj kompozicije Lucijan Marija Škerjanc je o Concertinu izrekel
nekaj zelo tehtnih misli in skladbo oznaèil kot »pomembno redkost, saj navaja
21 Navedene Ciglièeve misli delno citira tudi Andrej Rijavec, prim. Slovenska glasbena dela, Ljubljana:
DZS, 1979, str. 47–48.
39
