Page 34 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 8, zvezek 17 / Year 8, Issue 17, 2012
P. 34
NIMIR CIGLIÈ (1921–2006)
»Fenomena ivljenje in smrt se stalno prepletata, pretakata, dopolnjujeta v
krvnem obtoku vesolja. Subjektivno je ivljenje enkratno, smrt je enkratna.
Objektivno je ivljenje veèno, veèna je smrt. Èe razmišljam in govorim o ivljenju,
pritrjujem smrti, ker ta je tista, ki pride. Èe razmišljam in govorim o smrti,
pritrjujem ivljenju, ker to je tisto, ki je.« Na vprašanje spraševalke: »Zdajle boste
dirigirali ‘Concetino’. Ali se tudi to delo sklada s to mislijo, da s tem ko
pritrjujemo smrti, pritrjujemo ivljenju?«, je skladatelj odgovarjal: »Ja, tako, kot
sem povedal. Vse moje delo izhaja iz vsega tega navedenega. In seveda je tudi
‘Concertino’ zapopaden v tem smislu. To je skladba sonatne forme, torej ne v
klasiènem smislu, enovito grajena, prepletanje dveh tem, ki se v neki konèni
pogojenosti zdru ita v tem ivljenjskem smislu.«
Naèin in vsebina, kako je Cigliè sam izrazil nosilno idejo, oz. izpovedal
nosilne misli svojih del za orkester, je najboljši kljuè do pomenov njegovih
orkestralnih stvaritev. Miselna, idejna in èustvena prepletenost tako razvejanih
razse nosti po svoji naravi zahteva mno ico izraznih sredstev, kar lahko nudi le
orkester s svojimi instrumenti, t. j. raznolikimi sredstvi za doseganje osebnega
izraza. Na vprašanje, zakaj je najraje posegal po orkestru, èistem orkestralnem
zvoku in manj po orkestru, ki je tesno povezan s sceno, kot je to v operi, smo e
okvirno odgovorili s pomoèjo navedenih osebnih izjav. V nadaljevanju lahko z
veè jasnosti preidemo na njegov orkestralni opus, oz. vzamemo v pretres njegova
dela za orkester.
Popis in kronologija Ciglièevih orkestralnih del
Ciglièevih orkestralnih del številèno in kolièinsko ni prav veliko, so pa iz
kompozicijskega stališèa vsa napisana tehtno. Najtehtnejša med njimi so bila
izvedena, nekaj jih še èaka, da jih kdo opazi in vzame v roke. Nekaterih skladb, ki
jih omenja skladatelj sam in za njimi tudi drugi, ki naj bi bila dokonèana, pa v
obliki dokonènih partitur v njegovi zapušèini še vedno ni mogoèe najti. To
zagonetno podroèje o Ciglièevem ustvarjanju bo zahtevalo precejšen raziskovalni
napor.
Pri tem moramo upoštevati dejstvo, da številèna skromnost Ciglièevih
orkestralnih del ne pomeni manjšo te o njegovega orkestralnega opusa.
Nasprotno! Pri njem je zelo zanimivo opazovati vsebinsko enovitost vseh
njegovih skladb. S tem ne trdim, da so dela slogovno enaka. Od skladbe do
skladbe je jasno zaznaven razvoj njegovega kompozicijskega stavka, zaèenši s
simfonièno sliko Silhueta iz leta 1943 (nastala v èasu, ko se je vrnil iz taborišèa
Gonars) in Nokturnom (1944), ki jima razvojno sledijo njegovo diplomsko delo
pri Lucijanu Mariji Škerjancu, Sinfonija appassionata (1948), simfonièna
koreografska pesnitev Obre je plesalk (1952), ki jo je napisal ob vrnitvi iz
34
»Fenomena ivljenje in smrt se stalno prepletata, pretakata, dopolnjujeta v
krvnem obtoku vesolja. Subjektivno je ivljenje enkratno, smrt je enkratna.
Objektivno je ivljenje veèno, veèna je smrt. Èe razmišljam in govorim o ivljenju,
pritrjujem smrti, ker ta je tista, ki pride. Èe razmišljam in govorim o smrti,
pritrjujem ivljenju, ker to je tisto, ki je.« Na vprašanje spraševalke: »Zdajle boste
dirigirali ‘Concetino’. Ali se tudi to delo sklada s to mislijo, da s tem ko
pritrjujemo smrti, pritrjujemo ivljenju?«, je skladatelj odgovarjal: »Ja, tako, kot
sem povedal. Vse moje delo izhaja iz vsega tega navedenega. In seveda je tudi
‘Concertino’ zapopaden v tem smislu. To je skladba sonatne forme, torej ne v
klasiènem smislu, enovito grajena, prepletanje dveh tem, ki se v neki konèni
pogojenosti zdru ita v tem ivljenjskem smislu.«
Naèin in vsebina, kako je Cigliè sam izrazil nosilno idejo, oz. izpovedal
nosilne misli svojih del za orkester, je najboljši kljuè do pomenov njegovih
orkestralnih stvaritev. Miselna, idejna in èustvena prepletenost tako razvejanih
razse nosti po svoji naravi zahteva mno ico izraznih sredstev, kar lahko nudi le
orkester s svojimi instrumenti, t. j. raznolikimi sredstvi za doseganje osebnega
izraza. Na vprašanje, zakaj je najraje posegal po orkestru, èistem orkestralnem
zvoku in manj po orkestru, ki je tesno povezan s sceno, kot je to v operi, smo e
okvirno odgovorili s pomoèjo navedenih osebnih izjav. V nadaljevanju lahko z
veè jasnosti preidemo na njegov orkestralni opus, oz. vzamemo v pretres njegova
dela za orkester.
Popis in kronologija Ciglièevih orkestralnih del
Ciglièevih orkestralnih del številèno in kolièinsko ni prav veliko, so pa iz
kompozicijskega stališèa vsa napisana tehtno. Najtehtnejša med njimi so bila
izvedena, nekaj jih še èaka, da jih kdo opazi in vzame v roke. Nekaterih skladb, ki
jih omenja skladatelj sam in za njimi tudi drugi, ki naj bi bila dokonèana, pa v
obliki dokonènih partitur v njegovi zapušèini še vedno ni mogoèe najti. To
zagonetno podroèje o Ciglièevem ustvarjanju bo zahtevalo precejšen raziskovalni
napor.
Pri tem moramo upoštevati dejstvo, da številèna skromnost Ciglièevih
orkestralnih del ne pomeni manjšo te o njegovega orkestralnega opusa.
Nasprotno! Pri njem je zelo zanimivo opazovati vsebinsko enovitost vseh
njegovih skladb. S tem ne trdim, da so dela slogovno enaka. Od skladbe do
skladbe je jasno zaznaven razvoj njegovega kompozicijskega stavka, zaèenši s
simfonièno sliko Silhueta iz leta 1943 (nastala v èasu, ko se je vrnil iz taborišèa
Gonars) in Nokturnom (1944), ki jima razvojno sledijo njegovo diplomsko delo
pri Lucijanu Mariji Škerjancu, Sinfonija appassionata (1948), simfonièna
koreografska pesnitev Obre je plesalk (1952), ki jo je napisal ob vrnitvi iz
34
