Page 62 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 7, zvezek 16 / Year 7, Issue 16, 2011
P. 62
SBENO-PEDAGOŠKI ZBORNIK, 16. zvezek
1882 jo je skladatelj in takratni ravnatelj Narodnega gledališèa, Davorin Jenko,
povabil v Beograd, kjer se je razvila v eno prvih umetnic beograjskega gledališèa
in igrala v najzahtevnejših vlogah: bila je Jokasta v Sofoklesovem Kralju Ojdipu,
Margareta v Goethejevem Faustu, Ofelija, Julija, Desdemona v Shakespearovih
dramah Hamlet, Romeo in Julija, Othello … Odlikovala se je kot izjemna
interpretka vlog v sodobnejših delih. Veliko je gostovala v Zagrebu, Pragi in
Sofiji, obèasno je nastopala tudi kot gostja na domaèih tleh, v Ljubljani. Kot
zagovornici nemške igralske tradicije so ji nasprotovali privr enci sodobnih
francoskih zgledov, ne glede na to je bila med obèinstvom s svojo izvirno moèjo
in nepozabnim èarom zelo priljubljena.13
Josip Nolli (1841–1902) je bil èlovek mnogih obrazov – operni pevec, re iser,
dramatik in publicist. Po oèetu Italijan, po materi Slovenec je v Ljubljani
obiskoval ljudsko šolo, med leti 1852–60 gimnazijo. Po maturi je na Dunaju
študiral pravoslovje in se z absolutorijem, a brez dr avnih izpitov, leta 1864 vrnil
v Ljubljano in vstopil v notarsko pisarno dr. Orla. Kmalu je pravniško kariero
pustil in se z vso dušo zavzel za slovensko dramatiko. e v mladih letih je v
ljubljanski narodni èitalnici nastopal kot igralec (Bob iz Kranja 1865, Krst pri
Savici 1865, Slep ni lep 1866, Èrni Peter 1866) in tudi sam priredil prizor Ulajnar
od Koprolu (1864). Novembra 1866 je bil med ustanovitelji Dramatiènega
društva, sodeloval je pri sestavi pravil (potrjena so bila aprila 1867) in bil prvi
društveni tajnik (predsednik L. Svetec). Ko je Levstik leta 1868 reorganiziral
dramatièno društvo, »èegar delavnost je nekaj zastala po lenobi društvenega
tajnika«, je bil za tajnika izvoljen Jurij Kozina. Po njegovem odstopu je tajništvo
ponovno prevzel Nolli in ga vodil do leta 1875, ko je odšel v Zagreb. Kot tajnik je
poroèal o zadevah Dramatiènega društva v Slovenskem narodu (1870, št. 54, 58,
65, 68 idr.), obsodbo revije Ljubljanski zvon, da so pridelki naše mlade Talije do
malega smeti, pa je zagovarjal, ker naj bi se izvedlo »kaj novega, èetudi malo
slabejega slovanskega«, in pripomogel èeškim igram do veljave, skupaj z
Josipom Staretom. Pri društvenih predstavah je nastopal kot pevec, igralec in
re iser ter v letih 1870–1871 bil tudi uèitelj dramske šole. Odrskim diletantom je
sestavil najnujnejši pripomoèek, in sicer Priroèno knjigo za glediške diletante,
posebno za ravnatelje igrokazov ter prijatelje slovenske dramatike sploh (1867).
Knjiga, prirejena in deloma prevedena po èeškem originalu Jos. Mikuláša
Boleslavskega, naj bi zbudila veselje za gledališke predstave in dala najnujnejša
navodila. Nolli je bil èlan Ju nega sokola in po njegovi razpustitvi soustanovitelj
ljubljanskega Sokola. Leta 1870 je bil izvoljen v njegov odbor, v obdobju med
leti 1873–1875 je imel vlogo staroste in po vrnitvi iz tujine leta 1890 do smrti
zopet odbornika. Ker ljubljansko slovensko gledališèe Nolliju in njegovim
izvrstnim pevskim sposobnostim, pel je bariton, ni moglo nuditi prave mo nosti
za umetniški razvoj, je jeseni leta 1875 šel po svetu, da bi se izpopolnil kot operni
pevec. Izobra eval se je pri Albertu Giovanniniju v Milanu. Nekaj èasa je bil èlan
13 T. Stanonik, n. d., str. 753.
62
1882 jo je skladatelj in takratni ravnatelj Narodnega gledališèa, Davorin Jenko,
povabil v Beograd, kjer se je razvila v eno prvih umetnic beograjskega gledališèa
in igrala v najzahtevnejših vlogah: bila je Jokasta v Sofoklesovem Kralju Ojdipu,
Margareta v Goethejevem Faustu, Ofelija, Julija, Desdemona v Shakespearovih
dramah Hamlet, Romeo in Julija, Othello … Odlikovala se je kot izjemna
interpretka vlog v sodobnejših delih. Veliko je gostovala v Zagrebu, Pragi in
Sofiji, obèasno je nastopala tudi kot gostja na domaèih tleh, v Ljubljani. Kot
zagovornici nemške igralske tradicije so ji nasprotovali privr enci sodobnih
francoskih zgledov, ne glede na to je bila med obèinstvom s svojo izvirno moèjo
in nepozabnim èarom zelo priljubljena.13
Josip Nolli (1841–1902) je bil èlovek mnogih obrazov – operni pevec, re iser,
dramatik in publicist. Po oèetu Italijan, po materi Slovenec je v Ljubljani
obiskoval ljudsko šolo, med leti 1852–60 gimnazijo. Po maturi je na Dunaju
študiral pravoslovje in se z absolutorijem, a brez dr avnih izpitov, leta 1864 vrnil
v Ljubljano in vstopil v notarsko pisarno dr. Orla. Kmalu je pravniško kariero
pustil in se z vso dušo zavzel za slovensko dramatiko. e v mladih letih je v
ljubljanski narodni èitalnici nastopal kot igralec (Bob iz Kranja 1865, Krst pri
Savici 1865, Slep ni lep 1866, Èrni Peter 1866) in tudi sam priredil prizor Ulajnar
od Koprolu (1864). Novembra 1866 je bil med ustanovitelji Dramatiènega
društva, sodeloval je pri sestavi pravil (potrjena so bila aprila 1867) in bil prvi
društveni tajnik (predsednik L. Svetec). Ko je Levstik leta 1868 reorganiziral
dramatièno društvo, »èegar delavnost je nekaj zastala po lenobi društvenega
tajnika«, je bil za tajnika izvoljen Jurij Kozina. Po njegovem odstopu je tajništvo
ponovno prevzel Nolli in ga vodil do leta 1875, ko je odšel v Zagreb. Kot tajnik je
poroèal o zadevah Dramatiènega društva v Slovenskem narodu (1870, št. 54, 58,
65, 68 idr.), obsodbo revije Ljubljanski zvon, da so pridelki naše mlade Talije do
malega smeti, pa je zagovarjal, ker naj bi se izvedlo »kaj novega, èetudi malo
slabejega slovanskega«, in pripomogel èeškim igram do veljave, skupaj z
Josipom Staretom. Pri društvenih predstavah je nastopal kot pevec, igralec in
re iser ter v letih 1870–1871 bil tudi uèitelj dramske šole. Odrskim diletantom je
sestavil najnujnejši pripomoèek, in sicer Priroèno knjigo za glediške diletante,
posebno za ravnatelje igrokazov ter prijatelje slovenske dramatike sploh (1867).
Knjiga, prirejena in deloma prevedena po èeškem originalu Jos. Mikuláša
Boleslavskega, naj bi zbudila veselje za gledališke predstave in dala najnujnejša
navodila. Nolli je bil èlan Ju nega sokola in po njegovi razpustitvi soustanovitelj
ljubljanskega Sokola. Leta 1870 je bil izvoljen v njegov odbor, v obdobju med
leti 1873–1875 je imel vlogo staroste in po vrnitvi iz tujine leta 1890 do smrti
zopet odbornika. Ker ljubljansko slovensko gledališèe Nolliju in njegovim
izvrstnim pevskim sposobnostim, pel je bariton, ni moglo nuditi prave mo nosti
za umetniški razvoj, je jeseni leta 1875 šel po svetu, da bi se izpopolnil kot operni
pevec. Izobra eval se je pri Albertu Giovanniniju v Milanu. Nekaj èasa je bil èlan
13 T. Stanonik, n. d., str. 753.
62
