Page 59 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 7, zvezek 16 / Year 7, Issue 16, 2011
P. 59
a Bohak, PROFIL IGRALCA (PEVCA) NA SLOVENSKEM OD KONCA 19. STOLETJA DO...
se zreducira na dualistièno ureditev dr ave razliènih narodov.1 Na Slovenskem si
mešèanski razred ustvari svojo obliko kulturno-prosvetnega dela, èitalnice2
(kro ki in bralna društva), pri èemer so se zgledovali po Èehih.
S èitalniškim gibanjem se po vseh pokrajinah, kjer so iveli Slovenci, razširi
amaterska gledališka in glasbena dejavnost: prièeli so prirejati literarne proslave,
koncerte, zabavne veèere z mešanim sporedom, glasbene predstave ter krajše in
daljše gledališke igre. V te nji po spodbujanju in usmerjanju kvalitetne rasti
ljubiteljske gledališke in glasbene dejavnosti, so k razvoju le teh veliko
pripomogle politiène stranke. Mladoslovenci3 so nasproti staroslovenskim
politiènim prvakom4 ustanovili prvo gledališko organizacijo oziroma društvo, ki
je zaèelo boj za poklicno slovensko gledališèe – to je bilo Dramatièno društvo v
Ljubljani. Pravila zanj so bila potrjena e spomladi leta 1867, vendar je društvo
za ivelo šele po reorganizaciji leta 1868, ko so odbor prevzeli mladoslovenci na
pobudo Frana Levstika.5 V nadaljnjih letih prizadevanj je dejavnost društva
napredovala, se zlagoma razvijala, nastale so prve pobude izobra evanja
igralskega kadra, pravi preskok od splošnega k specifiènemu pa se je z
1 M. Kocjan – Barle: Slovenski veliki leksikon, Ljubljana: Mladinska knjiga Zalo ba, 2007, 7. knjiga
MA–NE, str. 1233–1234.
2 Èitalnice niso bile samo bralna društva, ampak zavodi, ki so skrbeli za dru abne zabave in gojitev
petja, vokalno-instrumentalne in instrumentalne glasbe ter zaèetke dramatike. Bile so uèilnice
domaèega govora v slovnici in konverzaciji. Budile so smisel za slovensko ètivo, bile so predavalnice
in posvetovalnice politiènih voditeljev, a tudi nacionalne zdru be. Finejša dru abnost, ki se je gojila v
njih, je potegnila nekatere gosposke dru ine v slovenski krog, v krog naroda, ki je s tem dru beno
napredoval. F. Kalan: Evropeizacija slovenske gledališke kulture, Linhartovo izroèilo, Ljubljana:
Drama SNG, 1957, str. 42.
3 Mladoslovenci so bili predstavniki opozicije staroslovencem. Po letu 1868 so bili nekaj èasa vodilna
politièna in kulturna skupina na Slovenskem. Njihove politiène ideje so bile narodno-radikalne,
nazorsko liberalne, v umetnosti pa so se zavzemali za realizem. Glavni predstavniki so bili Fran
Levstik, Josip Jurèiè, Karel Lavriè, Josip Vošnjak in Valentin Zarnik. M. Ogrizek: Leksikon Sova,
Ljubljana: Cankarjeva zalo ba, 2006, str. 697.
4 Staroslovenci so bili pripadniki vodilne slovenske politiène in kulturne skupine v obdobju med
1848–1868. Izoblikovali so se v krogu Kmetijskih in rokodelskih novic Janeza Bleiweisa. Bili so
nazorsko konservativna, umetniško utilitarna in narodno prebudniška skupina. Glavni predstavniki
so bili: Etbin Henrik Costa, Luka Jeran, Luka Svetec, Lovro Toman in Matija Majar. M. Ogrizek:
Leksikon Sova, Ljubljana: Cankarjeva zalo ba, 2006, str. 1051.
5 Fran Levstik (1831–1887) – pesnik, pisatelj, kritik, jezikoslovec, èasnikar. Po konèani gimnaziji v
Ljubljani ni opravil mature, iz bogoslovja v Olomoucu je bil izkljuèen. Spomladi leta 1855 je nekaj
mesecev na Univerzi na Dunaju poslušal predavanja Frana Miklošièa. Od leta 1855 je bil domaèi
uèitelj (med leti 1858–61 pri Miroslavu Vilharju), 1861–62 je bil tajnik Slavjanske èitalnice v Trstu,
leta 1863 je v Ljubljani urejal Vilharjev list Naprej, 1864–65 je bil tajnik Slovenske matice.
Sodeloval je z Josipom Jurèièem in Josipom Stritarjem pri izdaji Prešernovih Poezij (Pesmi Franceta
Preširna, 1866), med leti 1866 in 1868 je bil zaposlen pri pripravljanju slovensko-nemškega slovarja
(t.i. Wolfov slovar), leta 1870 je na Dunaju izdal satirièni list Pavliha, od poletja 1872 je bil skriptor v
Licejski knji nici v Ljubljani. V èasopisnih uvodnikih, èlankih in drugih sestavkih za Naprej,
Slovenec (1865–67) in Slovenski narod (1868–71) je kritièno pisal o politiènih in kulturnih
vprašanjih, namenih Nemcev in nemškutarjev ter nenaèelnosti slovenskih politikov. Zahteval je
odloèen in brezkompromisen boj za narodnostne pravice. Sodeloval je pri ustanavljanju Slovenske
matice leta 1866, èitalnic in Dramatiènega društva, v taborskem gibanju, pri organizaciji sokolstva in
delavskega društva. Bil je med najbolj zavzetimi glasniki mladoslovenskih nazorov, vendar so ga
mladoslovenci zaradi njegove nepragmatiène naèelnosti nazadnje izloèili iz gibanja. Po njem so
imenovali Levstikove nagrade, ki se podeljujejo za umetniške dose ke v mladinski knji evnosti
(leposlovje, stvarna literatura, ilustracije). T. Stanonik, L. Brenk: Osebnosti: veliki slovenski
biografski leksikon, Ljubljana 2008, str. 622–623.
59
se zreducira na dualistièno ureditev dr ave razliènih narodov.1 Na Slovenskem si
mešèanski razred ustvari svojo obliko kulturno-prosvetnega dela, èitalnice2
(kro ki in bralna društva), pri èemer so se zgledovali po Èehih.
S èitalniškim gibanjem se po vseh pokrajinah, kjer so iveli Slovenci, razširi
amaterska gledališka in glasbena dejavnost: prièeli so prirejati literarne proslave,
koncerte, zabavne veèere z mešanim sporedom, glasbene predstave ter krajše in
daljše gledališke igre. V te nji po spodbujanju in usmerjanju kvalitetne rasti
ljubiteljske gledališke in glasbene dejavnosti, so k razvoju le teh veliko
pripomogle politiène stranke. Mladoslovenci3 so nasproti staroslovenskim
politiènim prvakom4 ustanovili prvo gledališko organizacijo oziroma društvo, ki
je zaèelo boj za poklicno slovensko gledališèe – to je bilo Dramatièno društvo v
Ljubljani. Pravila zanj so bila potrjena e spomladi leta 1867, vendar je društvo
za ivelo šele po reorganizaciji leta 1868, ko so odbor prevzeli mladoslovenci na
pobudo Frana Levstika.5 V nadaljnjih letih prizadevanj je dejavnost društva
napredovala, se zlagoma razvijala, nastale so prve pobude izobra evanja
igralskega kadra, pravi preskok od splošnega k specifiènemu pa se je z
1 M. Kocjan – Barle: Slovenski veliki leksikon, Ljubljana: Mladinska knjiga Zalo ba, 2007, 7. knjiga
MA–NE, str. 1233–1234.
2 Èitalnice niso bile samo bralna društva, ampak zavodi, ki so skrbeli za dru abne zabave in gojitev
petja, vokalno-instrumentalne in instrumentalne glasbe ter zaèetke dramatike. Bile so uèilnice
domaèega govora v slovnici in konverzaciji. Budile so smisel za slovensko ètivo, bile so predavalnice
in posvetovalnice politiènih voditeljev, a tudi nacionalne zdru be. Finejša dru abnost, ki se je gojila v
njih, je potegnila nekatere gosposke dru ine v slovenski krog, v krog naroda, ki je s tem dru beno
napredoval. F. Kalan: Evropeizacija slovenske gledališke kulture, Linhartovo izroèilo, Ljubljana:
Drama SNG, 1957, str. 42.
3 Mladoslovenci so bili predstavniki opozicije staroslovencem. Po letu 1868 so bili nekaj èasa vodilna
politièna in kulturna skupina na Slovenskem. Njihove politiène ideje so bile narodno-radikalne,
nazorsko liberalne, v umetnosti pa so se zavzemali za realizem. Glavni predstavniki so bili Fran
Levstik, Josip Jurèiè, Karel Lavriè, Josip Vošnjak in Valentin Zarnik. M. Ogrizek: Leksikon Sova,
Ljubljana: Cankarjeva zalo ba, 2006, str. 697.
4 Staroslovenci so bili pripadniki vodilne slovenske politiène in kulturne skupine v obdobju med
1848–1868. Izoblikovali so se v krogu Kmetijskih in rokodelskih novic Janeza Bleiweisa. Bili so
nazorsko konservativna, umetniško utilitarna in narodno prebudniška skupina. Glavni predstavniki
so bili: Etbin Henrik Costa, Luka Jeran, Luka Svetec, Lovro Toman in Matija Majar. M. Ogrizek:
Leksikon Sova, Ljubljana: Cankarjeva zalo ba, 2006, str. 1051.
5 Fran Levstik (1831–1887) – pesnik, pisatelj, kritik, jezikoslovec, èasnikar. Po konèani gimnaziji v
Ljubljani ni opravil mature, iz bogoslovja v Olomoucu je bil izkljuèen. Spomladi leta 1855 je nekaj
mesecev na Univerzi na Dunaju poslušal predavanja Frana Miklošièa. Od leta 1855 je bil domaèi
uèitelj (med leti 1858–61 pri Miroslavu Vilharju), 1861–62 je bil tajnik Slavjanske èitalnice v Trstu,
leta 1863 je v Ljubljani urejal Vilharjev list Naprej, 1864–65 je bil tajnik Slovenske matice.
Sodeloval je z Josipom Jurèièem in Josipom Stritarjem pri izdaji Prešernovih Poezij (Pesmi Franceta
Preširna, 1866), med leti 1866 in 1868 je bil zaposlen pri pripravljanju slovensko-nemškega slovarja
(t.i. Wolfov slovar), leta 1870 je na Dunaju izdal satirièni list Pavliha, od poletja 1872 je bil skriptor v
Licejski knji nici v Ljubljani. V èasopisnih uvodnikih, èlankih in drugih sestavkih za Naprej,
Slovenec (1865–67) in Slovenski narod (1868–71) je kritièno pisal o politiènih in kulturnih
vprašanjih, namenih Nemcev in nemškutarjev ter nenaèelnosti slovenskih politikov. Zahteval je
odloèen in brezkompromisen boj za narodnostne pravice. Sodeloval je pri ustanavljanju Slovenske
matice leta 1866, èitalnic in Dramatiènega društva, v taborskem gibanju, pri organizaciji sokolstva in
delavskega društva. Bil je med najbolj zavzetimi glasniki mladoslovenskih nazorov, vendar so ga
mladoslovenci zaradi njegove nepragmatiène naèelnosti nazadnje izloèili iz gibanja. Po njem so
imenovali Levstikove nagrade, ki se podeljujejo za umetniške dose ke v mladinski knji evnosti
(leposlovje, stvarna literatura, ilustracije). T. Stanonik, L. Brenk: Osebnosti: veliki slovenski
biografski leksikon, Ljubljana 2008, str. 622–623.
59
