Page 60 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 7, zvezek 16 / Year 7, Issue 16, 2011
P. 60
SBENO-PEDAGOŠKI ZBORNIK, 16. zvezek
ustanovitvijo društva zgodil tudi pri vzgoji profesionalnega petja na Slovenskem.
Dramatièna šola je temeljila na osnovi teèajev, v katerih so izobra evali v
igralskih in pevskih vešèinah. Pouk so opravljali gledališki diletanti, ki so bili
aktivni pri dramskih in glasbenih predstavah in je temeljil na študiju igranih del in
spevoiger, v teoriji pa so veljala pravila, napisana v Priroèni knjigi za gledališke
diletante Josipa Nollija iz leta 1867. Gojilo se je lepo slovensko branje in
deklamacija, obnašanje, gledališko gibanje in dramatièno petje. Glavni namen
Dramatiènega društva je bil ustanoviti stalno narodno gledališèe v Ljubljani –
zato je bila potreba po dobrem igralskem in pevskem osebju, ki se je izobra evalo
znotraj dramatiène šole, tako velika.6
Razvoj profila igralca/pevca od ustanovitve Narodnega gledališèa do
druge svetovne vojne
Precejšen in odloèilen premik pri pouèevanju solistiènega petja je bila leta
1882 ustanovljena Glasbena šola Glasbene matice v Ljubljani – pouk petja je od
takrat imel povsem novo formulacijo oziroma drugaène cilje; izšolati solistiène
pevce, ki bodo usposobljeni peti na odrskih deskah v gledališèu.7 Najveè zaslug
za to ima Fran Gerbiè8, eden prvih profesionalno šolanih pevcev pri nas. Potem ko
je opustil profesionalno kariero opernega pevca, je postal uèitelj in ravnatelj
omenjene Matièine glasbene šole. Podatka o tem, ali so se izobra evali tudi v
igralski tehniki, ni bilo zaslediti. Vendar pa so bili koraki do veèjih uspehov
precej dolgotrajni. Prvi pomemben uspeh na poti k profesionalizaciji slovenskega
igralstva je društvo doseglo šele 29. septembra 1892 z otvoritveno predstavo v
novem De elnem gledališèu, in sicer Borštnikovo uprizoritev Jurèièeve Veronike
Deseniške. Zgodovinski prelom tega 25-letnega obdobja pomembno obele ujeta
dva gledališka dokumenta: Priroèna knjiga za gledališke diletante v redakciji
Josipa Nollija, delno povzeta po èeški knji ici Mikulaša Boleslavskega in
6 F. Koblar, Zgodovinski oris vzgoje za slovenske gledališko umetnost, Dokumenti Slovenskega
gledališkega muzeja, Ljubljana, 1967, 3. knjiga, str. 41–52.
7 C. Budkoviè, Razvoj glasbenega šolstva na Slovenskem I., Ljubljana, 1992, str. 201–202.
8 Fran Gerbiè, tudi Gerbic (1840–1917), skladatelj, tenorist, dirigent. V Pragi je študiral petje in
kompozicijo, 1868. leta anga iran vNárodnem divadlu. Med leti 1869–1878 je bil prvak hrvaške
Opere v Zagrebu, 1881–1886 je deloval v Lvovu, nato v Ljubljani. Tu je pouèeval na šoli GM, vodil
glasbene predstave Dramatiènega društva in zbor Narodne èitalnice ter pripomogel k ustanovitvi
poklicnega slovenskega gledališèa leta 1892, v katerem je dirigiral operne predstave. Izdal je prvo
slovensko glasbeno revijo Glasbena zora (1899–1900) in bil glasbeni vodja v šentjakobski cerkvi.
Njegov opus obsega okoli 600 skladb: skomponiral je operi Kres (1896) in Nabor (1913), prvo
slovensko romantièno simfonijo (Lovska simfonija, 1915), orkestralni Jugoslovansko rapsodijo
(1907) in Jugoslovansko balado (1910), številne samospeve (zbirka Milotinke, 1887; Kam, 1903,
Trubadurka, 1910; Pojdem na prejo, 1917), zborovske skladbe (Lahko noè, Ro marin, Njega ni,
Pastirèek, Po zimi), kantate (Oèe naš, 1915) in cerkvene skladbe (dve slovenski in tri latinske maše,
moteti). Njegov barviti harmonski stavek romantiènega znaèaja in toplo obèuteno melodièno
oblikovanje ka eta na zelo dobro poznavanje zakonitosti èloveškega glasu. Objavil je uèbenik
Metodika pevskega nauka (1912). Tonèka Stanonik, Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon,
Ljubljana 2008, str. 278, Gerbièev zbornik (ur. E. Škulj), Ljubljana: Knji ica Cerkvenega glasbenika,
Dru ina, 2000.
60
ustanovitvijo društva zgodil tudi pri vzgoji profesionalnega petja na Slovenskem.
Dramatièna šola je temeljila na osnovi teèajev, v katerih so izobra evali v
igralskih in pevskih vešèinah. Pouk so opravljali gledališki diletanti, ki so bili
aktivni pri dramskih in glasbenih predstavah in je temeljil na študiju igranih del in
spevoiger, v teoriji pa so veljala pravila, napisana v Priroèni knjigi za gledališke
diletante Josipa Nollija iz leta 1867. Gojilo se je lepo slovensko branje in
deklamacija, obnašanje, gledališko gibanje in dramatièno petje. Glavni namen
Dramatiènega društva je bil ustanoviti stalno narodno gledališèe v Ljubljani –
zato je bila potreba po dobrem igralskem in pevskem osebju, ki se je izobra evalo
znotraj dramatiène šole, tako velika.6
Razvoj profila igralca/pevca od ustanovitve Narodnega gledališèa do
druge svetovne vojne
Precejšen in odloèilen premik pri pouèevanju solistiènega petja je bila leta
1882 ustanovljena Glasbena šola Glasbene matice v Ljubljani – pouk petja je od
takrat imel povsem novo formulacijo oziroma drugaène cilje; izšolati solistiène
pevce, ki bodo usposobljeni peti na odrskih deskah v gledališèu.7 Najveè zaslug
za to ima Fran Gerbiè8, eden prvih profesionalno šolanih pevcev pri nas. Potem ko
je opustil profesionalno kariero opernega pevca, je postal uèitelj in ravnatelj
omenjene Matièine glasbene šole. Podatka o tem, ali so se izobra evali tudi v
igralski tehniki, ni bilo zaslediti. Vendar pa so bili koraki do veèjih uspehov
precej dolgotrajni. Prvi pomemben uspeh na poti k profesionalizaciji slovenskega
igralstva je društvo doseglo šele 29. septembra 1892 z otvoritveno predstavo v
novem De elnem gledališèu, in sicer Borštnikovo uprizoritev Jurèièeve Veronike
Deseniške. Zgodovinski prelom tega 25-letnega obdobja pomembno obele ujeta
dva gledališka dokumenta: Priroèna knjiga za gledališke diletante v redakciji
Josipa Nollija, delno povzeta po èeški knji ici Mikulaša Boleslavskega in
6 F. Koblar, Zgodovinski oris vzgoje za slovenske gledališko umetnost, Dokumenti Slovenskega
gledališkega muzeja, Ljubljana, 1967, 3. knjiga, str. 41–52.
7 C. Budkoviè, Razvoj glasbenega šolstva na Slovenskem I., Ljubljana, 1992, str. 201–202.
8 Fran Gerbiè, tudi Gerbic (1840–1917), skladatelj, tenorist, dirigent. V Pragi je študiral petje in
kompozicijo, 1868. leta anga iran vNárodnem divadlu. Med leti 1869–1878 je bil prvak hrvaške
Opere v Zagrebu, 1881–1886 je deloval v Lvovu, nato v Ljubljani. Tu je pouèeval na šoli GM, vodil
glasbene predstave Dramatiènega društva in zbor Narodne èitalnice ter pripomogel k ustanovitvi
poklicnega slovenskega gledališèa leta 1892, v katerem je dirigiral operne predstave. Izdal je prvo
slovensko glasbeno revijo Glasbena zora (1899–1900) in bil glasbeni vodja v šentjakobski cerkvi.
Njegov opus obsega okoli 600 skladb: skomponiral je operi Kres (1896) in Nabor (1913), prvo
slovensko romantièno simfonijo (Lovska simfonija, 1915), orkestralni Jugoslovansko rapsodijo
(1907) in Jugoslovansko balado (1910), številne samospeve (zbirka Milotinke, 1887; Kam, 1903,
Trubadurka, 1910; Pojdem na prejo, 1917), zborovske skladbe (Lahko noè, Ro marin, Njega ni,
Pastirèek, Po zimi), kantate (Oèe naš, 1915) in cerkvene skladbe (dve slovenski in tri latinske maše,
moteti). Njegov barviti harmonski stavek romantiènega znaèaja in toplo obèuteno melodièno
oblikovanje ka eta na zelo dobro poznavanje zakonitosti èloveškega glasu. Objavil je uèbenik
Metodika pevskega nauka (1912). Tonèka Stanonik, Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon,
Ljubljana 2008, str. 278, Gerbièev zbornik (ur. E. Škulj), Ljubljana: Knji ica Cerkvenega glasbenika,
Dru ina, 2000.
60
