Page 170 - Vinkler, Jonatan, in Jernej Weiss. ur. 2014. Musica et Artes: ob osemdesetletnici Primoža Kureta. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 170
musica et artes
in lahkotnih operet, delež izvirno slovenskih del pa je le počasi naraščal. Po
zahtevnejšem programu je začelo slovensko gledališče posegati od selitve v
novo stavbo deželnega gledališča leta 1892 dalje, toda še vedno so prevlado-
vala dela, v izvirniku pisana v drugih jezikih. Še očitnejša naslonitev na tuje
moči je bila vidna v delovanju Glasbene matice, kjer so dolgo igrali pomemb-
ne vloge v Ljubljani živeči češki umetniki.
Opredelitev za eno kulturo je bila pred 1. svetovno vojno za izobražence
na Slovenskem samoumevna. Vse izrazitejše ločevanje na nemško in slovensko
se je zaostrovalo ob približevanju vojne, z začetkom vojne pa je doseglo najviš-
jo točko. Nekatere pomembnejše slovenske kulturne ustanove so zamrle zara-
di idejno-političnih sporov med slovenskimi klerikalci in liberalci že pred voj-
no, nekatere druge je kot »slovanofilske« začasno ukinila avstrijska oblast na
začetku vojne. Toda čeprav se je velik del Slovencev poistovetil s slovenskim
jezikom in kulturnimi ustanovami, ki so delovale v tem jeziku, to ne pomeni,
da ni vedel, kaj se dogaja ali da ni imel stika s kulturno ustvarjalnostjo v dru-
gih jezikih, zlasti z »osovraženo« nemško kulturo.
Ob slovenskih so namreč kulturno podobo Ljubljane in nekaterih dru-
gih večjih mest na Slovenskem oblikovala zlasti nemška kulturna društva, v
obalnih mestih pa seveda predvsem italijanska. V Ljubljani je poleg slovenske-
ga delovalo še nemško gledališče, v širši evropski glasbeni svet pa je glas Ljub
ljane in Kranjske ponesla zlasti Filharmonična družba. Prevlada nemščine je
bila izrazita v šolskem sistemu od srednje stopnje dalje, kamor se je slovenšči-
na le s težavo prebijala in si ob glasnih zahtevah večine slovenskih intelektual-
cev izborila le nekaj koncesij. Tudi tistim pomembnim osebam, ki niso imele
predsodkov do slovenske kulture, le-ta ni bila ravno znana. Cesar Franc Jožef
je npr. aprila 1902 ob sprejemu novoimenovanega profesorja za slovenski jezik
na univerzi v Gradcu Matija Murka neprijetno presenetil z oceno, ki jo je po-
bral iz Slovencem nenaklonjenih oblastnih krogov, da naj bi bila slovenščina
še dokaj zaostal jezik. Verjetno pa je bil enako presenečen tudi cesar sam, ko je
slišal Murkov odgovor, »da ima slovenščina célo biblijo in prvo slovnico iz iste-
ga stoletja kot nemščina«.8
Izganjanje nemškega iz kulturne scene po letu 1918
Spori med Slovenci in Nemci ter med njihovimi kulturnimi ustanovami so se
nadaljevali tudi po 1. svetovni vojni, le da so v novi Kraljevini Srbov, Hrvatov
in Slovencev odločilno besedo prevzeli Slovenci. Slovenizacija šolstva, v kate-
rem sta nemščina in slovenščina zamenjali vlogi, ter prevzem nemških kultur-
8 Matija Murko, Spomini (Ljubljana: Slovenska matica, 1951), 130.
168
in lahkotnih operet, delež izvirno slovenskih del pa je le počasi naraščal. Po
zahtevnejšem programu je začelo slovensko gledališče posegati od selitve v
novo stavbo deželnega gledališča leta 1892 dalje, toda še vedno so prevlado-
vala dela, v izvirniku pisana v drugih jezikih. Še očitnejša naslonitev na tuje
moči je bila vidna v delovanju Glasbene matice, kjer so dolgo igrali pomemb-
ne vloge v Ljubljani živeči češki umetniki.
Opredelitev za eno kulturo je bila pred 1. svetovno vojno za izobražence
na Slovenskem samoumevna. Vse izrazitejše ločevanje na nemško in slovensko
se je zaostrovalo ob približevanju vojne, z začetkom vojne pa je doseglo najviš-
jo točko. Nekatere pomembnejše slovenske kulturne ustanove so zamrle zara-
di idejno-političnih sporov med slovenskimi klerikalci in liberalci že pred voj-
no, nekatere druge je kot »slovanofilske« začasno ukinila avstrijska oblast na
začetku vojne. Toda čeprav se je velik del Slovencev poistovetil s slovenskim
jezikom in kulturnimi ustanovami, ki so delovale v tem jeziku, to ne pomeni,
da ni vedel, kaj se dogaja ali da ni imel stika s kulturno ustvarjalnostjo v dru-
gih jezikih, zlasti z »osovraženo« nemško kulturo.
Ob slovenskih so namreč kulturno podobo Ljubljane in nekaterih dru-
gih večjih mest na Slovenskem oblikovala zlasti nemška kulturna društva, v
obalnih mestih pa seveda predvsem italijanska. V Ljubljani je poleg slovenske-
ga delovalo še nemško gledališče, v širši evropski glasbeni svet pa je glas Ljub
ljane in Kranjske ponesla zlasti Filharmonična družba. Prevlada nemščine je
bila izrazita v šolskem sistemu od srednje stopnje dalje, kamor se je slovenšči-
na le s težavo prebijala in si ob glasnih zahtevah večine slovenskih intelektual-
cev izborila le nekaj koncesij. Tudi tistim pomembnim osebam, ki niso imele
predsodkov do slovenske kulture, le-ta ni bila ravno znana. Cesar Franc Jožef
je npr. aprila 1902 ob sprejemu novoimenovanega profesorja za slovenski jezik
na univerzi v Gradcu Matija Murka neprijetno presenetil z oceno, ki jo je po-
bral iz Slovencem nenaklonjenih oblastnih krogov, da naj bi bila slovenščina
še dokaj zaostal jezik. Verjetno pa je bil enako presenečen tudi cesar sam, ko je
slišal Murkov odgovor, »da ima slovenščina célo biblijo in prvo slovnico iz iste-
ga stoletja kot nemščina«.8
Izganjanje nemškega iz kulturne scene po letu 1918
Spori med Slovenci in Nemci ter med njihovimi kulturnimi ustanovami so se
nadaljevali tudi po 1. svetovni vojni, le da so v novi Kraljevini Srbov, Hrvatov
in Slovencev odločilno besedo prevzeli Slovenci. Slovenizacija šolstva, v kate-
rem sta nemščina in slovenščina zamenjali vlogi, ter prevzem nemških kultur-
8 Matija Murko, Spomini (Ljubljana: Slovenska matica, 1951), 130.
168
