Page 173 - Vinkler, Jonatan, in Jernej Weiss. ur. 2014. Musica et Artes: ob osemdesetletnici Primoža Kureta. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 173
monografija primoža kureta o filharmonični družbi ...
Za obdobje nacionalnih nasprotij od sredine 19. stoletja pa se je raziskovalna
dejavnost vse bolj omejevala le na njen slovenski del in pri tem (bolj ali manj
zavestno) zapostavila ali zamolčala vse tisto, kar je potekalo v drugih jezikih
in bilo konkurenca slovenskim kulturnim ustvarjalcem. Takšno usmerjanje
raziskovalne dejavnosti se je nato vleklo še daleč v naslednja desetletja, saj mu
je nov zanos dala 2. svetovna vojna, ki je le še okrepila nasprotovanje omenjan-
ju nemške prisotnosti na slovenskih tleh v preteklosti.
Omejevanje zgolj na slovensko plat medalje je bilo izrazito pri razisko-
vanju gledališke preteklosti. Najplodovitejši raziskovalec te dejavnosti Dušan
Moravec se je že vnaprej zavestno omejil le na slovensko gledališče in to zapisal
tudi v naslovu knjige Slovensko gledališče Cankarjeve dobe (1892–1918).15 Tudi
pri manj ambicioznih delih, kot je bil npr. katalog ob razstavi Pokrajinskega
muzeja Ptuj Ptujsko gledališče 1786–1958, so bile začetnim letom, ko je v mes-
tu delovalo le nemško gledališče, odmerjene le tri uvodne strani, vse ostalo pa
je bilo namenjeno slovenskim predstavam na Ptuju. Tudi v seznamu predstav
pred 1. svetovno vojno na koncu kataloga, ko so na Ptuju pripravljali tako slo-
venske kot nemške predstave, lahko najdemo le uprizorjena slovenska dela.16 S
tem je avtorica le sledila modelu, ki so ga ob izdaji Repertoarja slovenskih gle-
dališč leta 1967 vzpostavili že sodelavci Slovenskega gledališkega muzeja. Ka-
kor je razvidno že iz naslova, zajema obsežen seznam za čas do leta 1918, ko so
v večjih mestih na Slovenskem poleg slovenskih delovala še nemška gledališ-
ča, le podatke o predstavah v slovenskem jeziku.17
Pisci, ki so se lotevali pisanja preglednih del o gledališki preteklosti na
Slovenskem, so tako imeli na voljo le literaturo, ki se je omejevala na orise slo-
venske gledališke preteklosti, preostala pa je bila omenjena zgolj mimogrede.
Zato se ne gre čuditi zapisom, da so obdobja, ko je v Ljubljani delovalo zgolj
gledališče v nemškem jeziku, denimo v času, ko je v gledališče hodil France
Prešeren, v tovrstnih delih označena kot desetletja zastoja.18
Enak vzorec lahko najdemo tudi pri orisu razvoja nekaterih drugih kul-
turnih dejavnostih na Slovenskem. Pri orisu časnikarstva se je Fran Vatovec
zavestno odločil le za Slovenski časnik 1557–1843. Zato je pač na Slovenskem
najdlje izhajajočemu časopisu Laibacher Zeitungu v monografiji posvečen en
odstavek, prvemu slovenskemu časopisu, nekaj več kot dve leti izhajajočim
15 Dušan Moravec, Slovensko gledališče Cankarjeve dobe (1892–1918) (Ljubljana: Cankarjeva založba,
1974).
16 Irena Mavrič, Ptujsko gledališče: 1786–1958 (Ptuj: Pokrajinski muzej, 1988).
17 Repertoar slovenskih gledališč (Ljubljana: Slovenski gledališki muzej, 1967).
18 Glej npr.: Vasja Predan, Slovenska dramska gledališča: kratek oris (Ljubljana: Mestno gledališče ljubl-
jansko, 1996); Štefan Vevar, Slovenska gledališka pot (Ljubljana : DZS, 1998).
171
Za obdobje nacionalnih nasprotij od sredine 19. stoletja pa se je raziskovalna
dejavnost vse bolj omejevala le na njen slovenski del in pri tem (bolj ali manj
zavestno) zapostavila ali zamolčala vse tisto, kar je potekalo v drugih jezikih
in bilo konkurenca slovenskim kulturnim ustvarjalcem. Takšno usmerjanje
raziskovalne dejavnosti se je nato vleklo še daleč v naslednja desetletja, saj mu
je nov zanos dala 2. svetovna vojna, ki je le še okrepila nasprotovanje omenjan-
ju nemške prisotnosti na slovenskih tleh v preteklosti.
Omejevanje zgolj na slovensko plat medalje je bilo izrazito pri razisko-
vanju gledališke preteklosti. Najplodovitejši raziskovalec te dejavnosti Dušan
Moravec se je že vnaprej zavestno omejil le na slovensko gledališče in to zapisal
tudi v naslovu knjige Slovensko gledališče Cankarjeve dobe (1892–1918).15 Tudi
pri manj ambicioznih delih, kot je bil npr. katalog ob razstavi Pokrajinskega
muzeja Ptuj Ptujsko gledališče 1786–1958, so bile začetnim letom, ko je v mes-
tu delovalo le nemško gledališče, odmerjene le tri uvodne strani, vse ostalo pa
je bilo namenjeno slovenskim predstavam na Ptuju. Tudi v seznamu predstav
pred 1. svetovno vojno na koncu kataloga, ko so na Ptuju pripravljali tako slo-
venske kot nemške predstave, lahko najdemo le uprizorjena slovenska dela.16 S
tem je avtorica le sledila modelu, ki so ga ob izdaji Repertoarja slovenskih gle-
dališč leta 1967 vzpostavili že sodelavci Slovenskega gledališkega muzeja. Ka-
kor je razvidno že iz naslova, zajema obsežen seznam za čas do leta 1918, ko so
v večjih mestih na Slovenskem poleg slovenskih delovala še nemška gledališ-
ča, le podatke o predstavah v slovenskem jeziku.17
Pisci, ki so se lotevali pisanja preglednih del o gledališki preteklosti na
Slovenskem, so tako imeli na voljo le literaturo, ki se je omejevala na orise slo-
venske gledališke preteklosti, preostala pa je bila omenjena zgolj mimogrede.
Zato se ne gre čuditi zapisom, da so obdobja, ko je v Ljubljani delovalo zgolj
gledališče v nemškem jeziku, denimo v času, ko je v gledališče hodil France
Prešeren, v tovrstnih delih označena kot desetletja zastoja.18
Enak vzorec lahko najdemo tudi pri orisu razvoja nekaterih drugih kul-
turnih dejavnostih na Slovenskem. Pri orisu časnikarstva se je Fran Vatovec
zavestno odločil le za Slovenski časnik 1557–1843. Zato je pač na Slovenskem
najdlje izhajajočemu časopisu Laibacher Zeitungu v monografiji posvečen en
odstavek, prvemu slovenskemu časopisu, nekaj več kot dve leti izhajajočim
15 Dušan Moravec, Slovensko gledališče Cankarjeve dobe (1892–1918) (Ljubljana: Cankarjeva založba,
1974).
16 Irena Mavrič, Ptujsko gledališče: 1786–1958 (Ptuj: Pokrajinski muzej, 1988).
17 Repertoar slovenskih gledališč (Ljubljana: Slovenski gledališki muzej, 1967).
18 Glej npr.: Vasja Predan, Slovenska dramska gledališča: kratek oris (Ljubljana: Mestno gledališče ljubl-
jansko, 1996); Štefan Vevar, Slovenska gledališka pot (Ljubljana : DZS, 1998).
171
