Page 166 - Vinkler, Jonatan, in Jernej Weiss. ur. 2014. Musica et Artes: ob osemdesetletnici Primoža Kureta. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 166
musica et artes
Pri tem ne gre za nikakršno slovensko posebnost, saj je šla skozi podoben raz
voj celotna srednja Evropa. Kot ugotavljata urednika zbornika o nacionali-
zaciji znanstvenih spoznanj v Habsburški monarhiji od revolucije 1848 dal
je, zgodovinarja znanosti Mitchell Ash in Jan Surman, so vladajoči v državi
nekoliko podcenjevali moč centrifugalnih sil. Priznavanje večje vloge dru-
gih jezikov v državi je spodbudilo tudi kulturno in znanstveno ustvarjanje v
različnih jezikih, saj nemščina, ki naj bi dobila osrednjo vlogo v državi, v zna-
nosti nikakor ni mogla nadomestiti nekdanje vloge latinščine. V odnosu med
»kulturnation« in »staatsnation« je prvi dobival premoč, pri čemer sta se
med slovanskimi jeziki tudi v znanosti najhitreje uveljavila poljščina in češ
čina. Med znanstveniki se je začela hitro uveljavljati navada, da so znanstve-
na spoznanja začeli objavljati v dveh jezikih. Z objavljanjem v maternem je-
ziku so krepili znanstveno terminologijo lastnega jezika, z objavami v jeziku
večjih narodov (angleščini, francoščini, nemščini) pa so spodbujali znanstve-
no razpravo z raziskovalci podobnega profila po celotnem akademskem sve-
tu. Nemščina je sicer obdržala vlogo osrednjega jezika znanosti v državi, a je
bila njena premoč večja na področjih, kjer je bilo potrebno koordinirano delo
vseh sorodnih znanstvenikov na državnem nivoju. Slovenski del države je npr.
pri tem večjo vlogo »prispeval« z ljubljanskim potresom 1895, ki je spodbu-
dil vzpostavitev enotno organizirane seizmološke službe, kjer je bila prevla-
da nemškega jezika nekako samoumevna. Toda že med pripadniki naravo-
slovnih strok se je uveljavljalo načelo, da so znanstveniki nosili dvojno vlogo
in v svoji stroki ohranjali stik tudi z drugojezičnim akademskim svetom, a so
s krepitvijo strokovne terminologije v maternem jeziku posegali tudi na pod
ročje lingvistike in (posredno ali neposredno) sodelovali pri oblikovanju na-
rodnega programa in krepitvi narodne zavesti.2 Dvojnost se je pokazala tudi
v znanstvenem časopisju univerz in znanstvenih društev, ki so delovale v če-
škem in poljskem jeziku. Še največ objav v drugih jezikih so pred 1. svetovno
vojno ohranili v medicinskih vedah, sledile so naravoslovne vede, medtem ko
je delež objavljenih člankov v domačem jeziku pri humanistiki v nekaterih
primerih že dosegel štiri petine vseh objav.3
Slovenska znanost je zaostajala za razvojem pri večjih narodih v avstrij-
skem delu monarhije. Slovenščina ni bila učni jezik univerzitetnega študija,
2 Mitchell G. Ash in Jan Surman, »The Nationalization of Scientific Knowledge in Ninete-
enth-Century Central Europe: An Introduction«, v The Nationalization of Scientific Knowledge in
the Habsburg Empire, 1848–1918, ur. Mitchell G. Ash in Jan Surman (Houndmills: Palgrave Mac-
millan, 2012).
3 Jan Surman, »Science and Its Publics: Internationality and National Languages in Central Euro-
pe«, v The Nationalization of Scientific Knowledge in the Habsburg Empire, 1848–1918, ur. Mitchell G.
Ash in Jan Surman (Houndmills: Palgrave Macmillan, 2012), 46–47.
164
Pri tem ne gre za nikakršno slovensko posebnost, saj je šla skozi podoben raz
voj celotna srednja Evropa. Kot ugotavljata urednika zbornika o nacionali-
zaciji znanstvenih spoznanj v Habsburški monarhiji od revolucije 1848 dal
je, zgodovinarja znanosti Mitchell Ash in Jan Surman, so vladajoči v državi
nekoliko podcenjevali moč centrifugalnih sil. Priznavanje večje vloge dru-
gih jezikov v državi je spodbudilo tudi kulturno in znanstveno ustvarjanje v
različnih jezikih, saj nemščina, ki naj bi dobila osrednjo vlogo v državi, v zna-
nosti nikakor ni mogla nadomestiti nekdanje vloge latinščine. V odnosu med
»kulturnation« in »staatsnation« je prvi dobival premoč, pri čemer sta se
med slovanskimi jeziki tudi v znanosti najhitreje uveljavila poljščina in češ
čina. Med znanstveniki se je začela hitro uveljavljati navada, da so znanstve-
na spoznanja začeli objavljati v dveh jezikih. Z objavljanjem v maternem je-
ziku so krepili znanstveno terminologijo lastnega jezika, z objavami v jeziku
večjih narodov (angleščini, francoščini, nemščini) pa so spodbujali znanstve-
no razpravo z raziskovalci podobnega profila po celotnem akademskem sve-
tu. Nemščina je sicer obdržala vlogo osrednjega jezika znanosti v državi, a je
bila njena premoč večja na področjih, kjer je bilo potrebno koordinirano delo
vseh sorodnih znanstvenikov na državnem nivoju. Slovenski del države je npr.
pri tem večjo vlogo »prispeval« z ljubljanskim potresom 1895, ki je spodbu-
dil vzpostavitev enotno organizirane seizmološke službe, kjer je bila prevla-
da nemškega jezika nekako samoumevna. Toda že med pripadniki naravo-
slovnih strok se je uveljavljalo načelo, da so znanstveniki nosili dvojno vlogo
in v svoji stroki ohranjali stik tudi z drugojezičnim akademskim svetom, a so
s krepitvijo strokovne terminologije v maternem jeziku posegali tudi na pod
ročje lingvistike in (posredno ali neposredno) sodelovali pri oblikovanju na-
rodnega programa in krepitvi narodne zavesti.2 Dvojnost se je pokazala tudi
v znanstvenem časopisju univerz in znanstvenih društev, ki so delovale v če-
škem in poljskem jeziku. Še največ objav v drugih jezikih so pred 1. svetovno
vojno ohranili v medicinskih vedah, sledile so naravoslovne vede, medtem ko
je delež objavljenih člankov v domačem jeziku pri humanistiki v nekaterih
primerih že dosegel štiri petine vseh objav.3
Slovenska znanost je zaostajala za razvojem pri večjih narodih v avstrij-
skem delu monarhije. Slovenščina ni bila učni jezik univerzitetnega študija,
2 Mitchell G. Ash in Jan Surman, »The Nationalization of Scientific Knowledge in Ninete-
enth-Century Central Europe: An Introduction«, v The Nationalization of Scientific Knowledge in
the Habsburg Empire, 1848–1918, ur. Mitchell G. Ash in Jan Surman (Houndmills: Palgrave Mac-
millan, 2012).
3 Jan Surman, »Science and Its Publics: Internationality and National Languages in Central Euro-
pe«, v The Nationalization of Scientific Knowledge in the Habsburg Empire, 1848–1918, ur. Mitchell G.
Ash in Jan Surman (Houndmills: Palgrave Macmillan, 2012), 46–47.
164
