Page 171 - Vinkler, Jonatan, in Jernej Weiss. ur. 2014. Musica et Artes: ob osemdesetletnici Primoža Kureta. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 171
monografija primoža kureta o filharmonični družbi ...
nih ustanov v slovenske roke (nemških gledališč, Filharmonične družbe, ka-
zinskih društev itd.) je zaznamovala kulturno sceno prvih povojnih let.9
Tudi izbor programa naj bi pokazal, kdo je novi gospodar v hiši. Bivše
nemško gledališče so po vojni februarja 1919 odprli z dramo Josipa Jurčiča Tu-
gomer, ki prikazuje usodo polabskih Slovanov v 10. stoletju, ko so si jih podjar-
mili Germani. Režiser predstave Hinko Nučič je zapisal, da ga je pri delu, ki
ga je bilo v Avstriji prepovedano uprizarjati, »tembolj mikala njena prva upri-
zoritev ravno v tem gledališču, ki je doslej služilo Tugomerjevim preganjalcem
in germanizaciji Slovencev«.10 Zadnji glasbeni ravnatelj Filharmonične druž-
be Hans Gerstner pa je o ukinjanju družbe v prvem povojnem letu zapisal,
da je bilo njeno delovanje onemogočeno tudi z argumentacijo, »da družba
samo deli isto usodo z Glasbeno matico, ki jo je pred časom razpustila avstrij-
ska vlada«.11 Pri zavračanju vsega, kar ima opraviti z nemško kulturo, je eno
najbolj netolerantnih izjav izrekel Anton Lajovic, ki je bil zadolžen ravno za
likvidacijo Filharmonične družbe. Takšna ustanova naj bi bila nepotrebna,
saj sta bili po njegovem mnenju »Beethovnova in Bachova glasba za Sloven-
ce strup«.12
Kljub vsemu pa obračun z nemškimi kulturnimi ustanovami ni vodil v
popolno izolacijo slovenske kulturne scene od tujih kulturnih vplivov. Pri ob-
likovanju nove kulturne podobe se ni bilo mogoče zateči predvsem k izvirnim
slovenskim delom, saj teh enostavno ni bilo dovolj, da bi prevladale v knjiž-
ni produkciji, v gledališkem ali glasbenem repertoarju. Kulturna izmenjava se
je usmerila v iskanje stikov z drugimi v novi državi in h kulturi drugih naro-
dov, zlasti k francoski in angleški. Vendar se nemškim vplivom Slovenci nika-
kor niso mogli izogniti. Ko je prosvetno ministrstvo iz Beograda v gimnazij-
skih učnih načrtih zamenjalo nemščino s francoščino, so imeli v slovenskem
delu države do tega precejšnje pomisleke. Dejstvo, da je bila večina strokovne
literature v slovenskih knjižnicah v nemškem jeziku, vsekakor ni moglo biti
vzrok za navdušenje nad tovrstnim ukrepom. Pa tudi prva temeljita statistič-
na analiza branosti knjig na Slovenskem, ki jo je leta 1931 naredila Knjižnica
Delavske zbornice v Ljubljani, je pokazala, da se sobivanje skozi stoletja obli-
kovanih kulturnih vplivov ne da izničiti s političnimi dejanji. Analiza branih
9 Več o tem: Ervin Dolenc, »Deavstrizacija v politiki, upravi in kulturi v Sloveniji«, v Slovensko-
-avstrijski odnosi v 20. stoletju = Slowenisch-österreichische Beziehungen in 20. Jahrhundert, ur. Dušan
Nećak in dr., (Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, 2004).
10 Hinko Nučič, Igralčeva kronika III (Ljubljana: Mesto gledališče ljubljansko, 1964), 74.
11 Primož Kuret, Ljubljanska filharmonična družba: 1794–1919: kronika ljubljanskega glasbenega življenja v
stoletju meščanov in revolucij (Ljubljana: Nova revija, 2005), 446.
12 Op. cit., 451.
169
nih ustanov v slovenske roke (nemških gledališč, Filharmonične družbe, ka-
zinskih društev itd.) je zaznamovala kulturno sceno prvih povojnih let.9
Tudi izbor programa naj bi pokazal, kdo je novi gospodar v hiši. Bivše
nemško gledališče so po vojni februarja 1919 odprli z dramo Josipa Jurčiča Tu-
gomer, ki prikazuje usodo polabskih Slovanov v 10. stoletju, ko so si jih podjar-
mili Germani. Režiser predstave Hinko Nučič je zapisal, da ga je pri delu, ki
ga je bilo v Avstriji prepovedano uprizarjati, »tembolj mikala njena prva upri-
zoritev ravno v tem gledališču, ki je doslej služilo Tugomerjevim preganjalcem
in germanizaciji Slovencev«.10 Zadnji glasbeni ravnatelj Filharmonične druž-
be Hans Gerstner pa je o ukinjanju družbe v prvem povojnem letu zapisal,
da je bilo njeno delovanje onemogočeno tudi z argumentacijo, »da družba
samo deli isto usodo z Glasbeno matico, ki jo je pred časom razpustila avstrij-
ska vlada«.11 Pri zavračanju vsega, kar ima opraviti z nemško kulturo, je eno
najbolj netolerantnih izjav izrekel Anton Lajovic, ki je bil zadolžen ravno za
likvidacijo Filharmonične družbe. Takšna ustanova naj bi bila nepotrebna,
saj sta bili po njegovem mnenju »Beethovnova in Bachova glasba za Sloven-
ce strup«.12
Kljub vsemu pa obračun z nemškimi kulturnimi ustanovami ni vodil v
popolno izolacijo slovenske kulturne scene od tujih kulturnih vplivov. Pri ob-
likovanju nove kulturne podobe se ni bilo mogoče zateči predvsem k izvirnim
slovenskim delom, saj teh enostavno ni bilo dovolj, da bi prevladale v knjiž-
ni produkciji, v gledališkem ali glasbenem repertoarju. Kulturna izmenjava se
je usmerila v iskanje stikov z drugimi v novi državi in h kulturi drugih naro-
dov, zlasti k francoski in angleški. Vendar se nemškim vplivom Slovenci nika-
kor niso mogli izogniti. Ko je prosvetno ministrstvo iz Beograda v gimnazij-
skih učnih načrtih zamenjalo nemščino s francoščino, so imeli v slovenskem
delu države do tega precejšnje pomisleke. Dejstvo, da je bila večina strokovne
literature v slovenskih knjižnicah v nemškem jeziku, vsekakor ni moglo biti
vzrok za navdušenje nad tovrstnim ukrepom. Pa tudi prva temeljita statistič-
na analiza branosti knjig na Slovenskem, ki jo je leta 1931 naredila Knjižnica
Delavske zbornice v Ljubljani, je pokazala, da se sobivanje skozi stoletja obli-
kovanih kulturnih vplivov ne da izničiti s političnimi dejanji. Analiza branih
9 Več o tem: Ervin Dolenc, »Deavstrizacija v politiki, upravi in kulturi v Sloveniji«, v Slovensko-
-avstrijski odnosi v 20. stoletju = Slowenisch-österreichische Beziehungen in 20. Jahrhundert, ur. Dušan
Nećak in dr., (Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, 2004).
10 Hinko Nučič, Igralčeva kronika III (Ljubljana: Mesto gledališče ljubljansko, 1964), 74.
11 Primož Kuret, Ljubljanska filharmonična družba: 1794–1919: kronika ljubljanskega glasbenega življenja v
stoletju meščanov in revolucij (Ljubljana: Nova revija, 2005), 446.
12 Op. cit., 451.
169
