Page 172 - Vinkler, Jonatan, in Jernej Weiss. ur. 2014. Musica et Artes: ob osemdesetletnici Primoža Kureta. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 172
musica et artes
del je pokazala, da je še vedno prevladovalo prebiranje del v nemškem jeziku,
da pa mu je slovenščina – zaradi vse več domačih izvirnih del, pa tudi zara-
di vse večjega števila prevodov svetovnih uspešnic v slovenščino – že uspešno
sledila in nakazovala, da je le še vprašanje časa, ko bodo Slovenke in Slovenci
večino tistega, kar bi želeli brati, prebirali v maternem jeziku. Malo pa so Slo-
venci posegali po srbohrvaških delih, k čemur je precej pripomogla drugač-
na in večini bralcev nerazumljiva pisava cirilica. Najbolj brani tuji avtorji so
bili Edgar Wallace, Zane Grey, Jack London, Karl May, Knut Hamsun, John
Galsworthy itd. – večino njihovih del pa so Slovenci brali v nemškem jeziku!13
Zapiranja kulturne ustvarjalnosti zgolj v nacionalne okvire tako de-
jansko nikoli ni bilo. Le v izrazito politično zaostrenih razmerah je prihaja-
lo do enostranskih naslonitev na te ali one vplive, nikakor pa ne do izoliranja
od vseh zunanjih vplivov. Do ponovnega zaostrovanja stališča do kulturne-
ga sodelovanja z nemškim svetom je npr. vnovič prišlo pred 2. svetovno vojno,
ko so Slovenci že čutili pritisk nacistične Nemčije in fašistične Italije. France
Koblar, eden od urednikov Radia Ljubljana (ki je začel oddajati leta 1928), je
npr. v spominih zapisal, da so iz oddajanja na radijskih valovih izključili vso
nemško in italijansko glasbo ter oddajali zgolj slovansko, francosko in angle-
ško glasbo.14
Izganjanje nemškega iz znanstvene literature
Poudarjanje lastnega jezika in kulture v preteklosti se je, kot je bilo že omen-
jeno, začelo že v avstrijski dobi. Še izraziteje je postalo po ustanovitvi novih
slovanskih držav v srednji Evropi po 1. svetovni vojni. Znanstvene revije so se
začele večinoma omejevati na nacionalne jezike, za komuniciranje z akadem-
sko javnostjo v tujini pa so znanstveniki objavljali v drugih državah v drugih
jezikih. Pomen nacionalnega je bil vse pomembnejši že pri večjih narodih, pri
manjših, kot so Slovenci, pa še posebej. Časopis za slovenski jezik, književnost
in zgodovino, ki je začel izhajati leta 1919, je že s svojim imenom poudaril, v
katero smer naj bi šlo raziskovanje preteklosti v znanstveni reviji, katere osred-
nji sodelavci so postali profesorji s Filozofske fakultete istega leta ustanovlje-
ne Univerze v Ljubljani.
Raziskovanje kulturne preteklosti na tleh današnje Slovenije se je tako
že vnaprej zavestno omejilo le na del preteklosti. Za starejša obdobja, ko slo-
venščina še ni bila pomemben jezik kulturne ustvarjalnosti, je bil kriterij le
nekoliko širši, a se je velikemu delu za nazaj pripisala oznaka »slovenskosti«.
13 Poročilo prosvetnega odseka Delavske zbornice v Ljubljani za leta 1926–1931 (Ljubljana: Delavska zborni-
ca, 1931), 14–18.
14 France Koblar, Moj obračun (Ljubljana: Slovenska matica, 1976), 162.
170
del je pokazala, da je še vedno prevladovalo prebiranje del v nemškem jeziku,
da pa mu je slovenščina – zaradi vse več domačih izvirnih del, pa tudi zara-
di vse večjega števila prevodov svetovnih uspešnic v slovenščino – že uspešno
sledila in nakazovala, da je le še vprašanje časa, ko bodo Slovenke in Slovenci
večino tistega, kar bi želeli brati, prebirali v maternem jeziku. Malo pa so Slo-
venci posegali po srbohrvaških delih, k čemur je precej pripomogla drugač-
na in večini bralcev nerazumljiva pisava cirilica. Najbolj brani tuji avtorji so
bili Edgar Wallace, Zane Grey, Jack London, Karl May, Knut Hamsun, John
Galsworthy itd. – večino njihovih del pa so Slovenci brali v nemškem jeziku!13
Zapiranja kulturne ustvarjalnosti zgolj v nacionalne okvire tako de-
jansko nikoli ni bilo. Le v izrazito politično zaostrenih razmerah je prihaja-
lo do enostranskih naslonitev na te ali one vplive, nikakor pa ne do izoliranja
od vseh zunanjih vplivov. Do ponovnega zaostrovanja stališča do kulturne-
ga sodelovanja z nemškim svetom je npr. vnovič prišlo pred 2. svetovno vojno,
ko so Slovenci že čutili pritisk nacistične Nemčije in fašistične Italije. France
Koblar, eden od urednikov Radia Ljubljana (ki je začel oddajati leta 1928), je
npr. v spominih zapisal, da so iz oddajanja na radijskih valovih izključili vso
nemško in italijansko glasbo ter oddajali zgolj slovansko, francosko in angle-
ško glasbo.14
Izganjanje nemškega iz znanstvene literature
Poudarjanje lastnega jezika in kulture v preteklosti se je, kot je bilo že omen-
jeno, začelo že v avstrijski dobi. Še izraziteje je postalo po ustanovitvi novih
slovanskih držav v srednji Evropi po 1. svetovni vojni. Znanstvene revije so se
začele večinoma omejevati na nacionalne jezike, za komuniciranje z akadem-
sko javnostjo v tujini pa so znanstveniki objavljali v drugih državah v drugih
jezikih. Pomen nacionalnega je bil vse pomembnejši že pri večjih narodih, pri
manjših, kot so Slovenci, pa še posebej. Časopis za slovenski jezik, književnost
in zgodovino, ki je začel izhajati leta 1919, je že s svojim imenom poudaril, v
katero smer naj bi šlo raziskovanje preteklosti v znanstveni reviji, katere osred-
nji sodelavci so postali profesorji s Filozofske fakultete istega leta ustanovlje-
ne Univerze v Ljubljani.
Raziskovanje kulturne preteklosti na tleh današnje Slovenije se je tako
že vnaprej zavestno omejilo le na del preteklosti. Za starejša obdobja, ko slo-
venščina še ni bila pomemben jezik kulturne ustvarjalnosti, je bil kriterij le
nekoliko širši, a se je velikemu delu za nazaj pripisala oznaka »slovenskosti«.
13 Poročilo prosvetnega odseka Delavske zbornice v Ljubljani za leta 1926–1931 (Ljubljana: Delavska zborni-
ca, 1931), 14–18.
14 France Koblar, Moj obračun (Ljubljana: Slovenska matica, 1976), 162.
170
