Page 167 - Vinkler, Jonatan, in Jernej Weiss. ur. 2014. Musica et Artes: ob osemdesetletnici Primoža Kureta. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 167
monografija primoža kureta o filharmonični družbi ...
znanstvena društva so bila ustanovljena z nekajdesetletno zamudo za češkimi
ali poljskimi vzori. Slovenci tudi niso imeli državne tradicije kot Češka ali
Poljska, ravno zato pa je že v habsburškem obdobju med Slovenci prevladal
model oblikovanja naroda, ki je temeljil na posebnosti lastnega jezika (»kul-
turnation«). Po 1. svetovni vojni in oblikovanju novih slovanskih držav v
osrednji Evropi je krepitev vloge lastnega jezika v znanosti pomenila, da so
domače znanstvene revije praviloma objavljale le še v nacionalnem jeziku, za
ohranjanje stika z akademskim svetom pa so morali znanstveniki objavljati v
tujem jeziku v tujini.
Razvoj slovenskega jezika na akademskem nivoju je dobil zagon po
avstrijski reformi visokošolskega študija leta 1849. Oblast je hotela z ustano-
vitvijo slovanskih stolic za jezike, ki dotlej še niso bili povzdignjeni na to ra-
ven, na univerzi na Dunaju okrepiti moč osrednje državne oblasti in utrditi
pripadnost drugih narodov monarhiji. Za prva profesorja na univerzi na Du-
naju sta bila zato imenovana državi lojalna Franc Miklošič in Jan Kollár. Toda
to, kar je država ocenjevala kot nujno potrebno za uravnotežen državni razvoj,
je hodilo z roko v roki s cilji ustvarjalcev narodnih programov. Miklošič in
Kollár sta tako za državno oblast postala osrednji osebnosti pri določanju dr-
žavne pravne terminologije v teh jezikih, za slovensko in slovaško narodno
gibanje pa pomembni in vsega spoštovanja vredni osebnosti. Terminološko
poenotenje in jezikoslovna unifikacija, ki ju je podpirala državna oblast, sta
dolgoročno prispevala k temu, da so se začele po šolski reformi oblikovati na
temelju enotnega jezika enovitejše skupnosti.4 Znanstveniki pa so začeli že te-
daj jezikovno-kulturne oznake, ki so jih ločevale od drugih, pripisovati tudi
pomembnim osebnostim iz preteklosti od renesanse dalje.
Sobivanje slovenskega in nemškega
na kulturni sceni do leta 1918
Slovenci so v kulturnem razvoju delili usodo z drugimi narodi Avstrije in
možnosti, ki so se ponujale, še kar uspešno izkoriščali. Kot je bilo že omenje-
no, se pri utemeljevanju zahtev za svoje pravice niso mogli sklicevati na poli-
tično preteklost in so zato tem bolj močno izpostavljali narodne pravice, iz-
hajajoče (tudi) iz želje po enakopravnosti slovenščine z drugimi jeziki. Ko je
ta po reformi srednjega šolstva postala izbirni predmet na gimnazijah, so se
vsi bodoči slovenski izobraženci učili po istem učnem načrtu. Po osnovnošol-
4 Johannes Feichtinger, »‘Staatsnation‘, ‚Kulturnation‘, ‚Nationalstaat‘: The Role of National Poli-
tics in the Advancement of Science and Scholarship in Austria from 1848 to 1938«, v The Nationa-
lization of Scientific Knowledge in the Habsburg Empire, 1848–1918, ur. Mitchell G. Ash in Jan Surman
(Houndmills: Palgrave Macmillan, 2012), 67–68.
165
znanstvena društva so bila ustanovljena z nekajdesetletno zamudo za češkimi
ali poljskimi vzori. Slovenci tudi niso imeli državne tradicije kot Češka ali
Poljska, ravno zato pa je že v habsburškem obdobju med Slovenci prevladal
model oblikovanja naroda, ki je temeljil na posebnosti lastnega jezika (»kul-
turnation«). Po 1. svetovni vojni in oblikovanju novih slovanskih držav v
osrednji Evropi je krepitev vloge lastnega jezika v znanosti pomenila, da so
domače znanstvene revije praviloma objavljale le še v nacionalnem jeziku, za
ohranjanje stika z akademskim svetom pa so morali znanstveniki objavljati v
tujem jeziku v tujini.
Razvoj slovenskega jezika na akademskem nivoju je dobil zagon po
avstrijski reformi visokošolskega študija leta 1849. Oblast je hotela z ustano-
vitvijo slovanskih stolic za jezike, ki dotlej še niso bili povzdignjeni na to ra-
ven, na univerzi na Dunaju okrepiti moč osrednje državne oblasti in utrditi
pripadnost drugih narodov monarhiji. Za prva profesorja na univerzi na Du-
naju sta bila zato imenovana državi lojalna Franc Miklošič in Jan Kollár. Toda
to, kar je država ocenjevala kot nujno potrebno za uravnotežen državni razvoj,
je hodilo z roko v roki s cilji ustvarjalcev narodnih programov. Miklošič in
Kollár sta tako za državno oblast postala osrednji osebnosti pri določanju dr-
žavne pravne terminologije v teh jezikih, za slovensko in slovaško narodno
gibanje pa pomembni in vsega spoštovanja vredni osebnosti. Terminološko
poenotenje in jezikoslovna unifikacija, ki ju je podpirala državna oblast, sta
dolgoročno prispevala k temu, da so se začele po šolski reformi oblikovati na
temelju enotnega jezika enovitejše skupnosti.4 Znanstveniki pa so začeli že te-
daj jezikovno-kulturne oznake, ki so jih ločevale od drugih, pripisovati tudi
pomembnim osebnostim iz preteklosti od renesanse dalje.
Sobivanje slovenskega in nemškega
na kulturni sceni do leta 1918
Slovenci so v kulturnem razvoju delili usodo z drugimi narodi Avstrije in
možnosti, ki so se ponujale, še kar uspešno izkoriščali. Kot je bilo že omenje-
no, se pri utemeljevanju zahtev za svoje pravice niso mogli sklicevati na poli-
tično preteklost in so zato tem bolj močno izpostavljali narodne pravice, iz-
hajajoče (tudi) iz želje po enakopravnosti slovenščine z drugimi jeziki. Ko je
ta po reformi srednjega šolstva postala izbirni predmet na gimnazijah, so se
vsi bodoči slovenski izobraženci učili po istem učnem načrtu. Po osnovnošol-
4 Johannes Feichtinger, »‘Staatsnation‘, ‚Kulturnation‘, ‚Nationalstaat‘: The Role of National Poli-
tics in the Advancement of Science and Scholarship in Austria from 1848 to 1938«, v The Nationa-
lization of Scientific Knowledge in the Habsburg Empire, 1848–1918, ur. Mitchell G. Ash in Jan Surman
(Houndmills: Palgrave Macmillan, 2012), 67–68.
165
